Konvencija o statusu beguncev

Sprejela jo je Diplomatska konferenca Združenih narodov o statusu beguncev in oseb brez državljanstva 28. julija 1951 v skladu z resolucijo št. 429 (V) Generalne skupšcine z dne: 14.
decembra 1950. Veljati je zacela 22. aprila 1954 v skladu s 43. clenom. Preambula

Visoke pogodbenice,

glede na to, da sta Ustanovna listina Združenih narodov in Splošna deklaracija clovekovih pravic, ki jo je 10. decembra 1948 razglasila Generalna skupšcina, potrdili nacelo, da morajo ljudje brez razlikovanja uživati clovekove pravice in temeljne svobošcine,

glede na to, da so Združeni narodi ob razlicnih priložnostih pokazali globoko skrb za begunce in da so si prizadevali beguncem zagotoviti najširše možno uživanje clovekovih pravic in temeljnih svobošcin,

glede na to, da je zaželjeno, da prejšnje mednarodne sporazume o statusu beguncev revidirajo in združijo in da z novim sporazumom razširijo uporabo in varstvo, ki ga ti instrumenti za begunce predstavljajo,

glede na to, da podelitev pribežališca (azila) za nekatere države lahko predstavlja izjemno veliko breme in da problema, katerega mednarodno razsežnost in naravo so priznali Združeni narodi, ni mogoce rešiti brez mednarodnega sodelovanja,

izražajo željo, da vse države, ki priznavajo socialno in humanitarno naravo problema beguncev, storijo vse, kar je v njihovi moci, da ta problem ne bi postal vzrok napetosti med državami,

upoštevajoc, da je naloga visokega komisarja Združenih narodov za begunce nadzorovanje uporabe mednarodnih konvencij za varstvo beguncev in priznavajoc, da bo ucinkovita uskladitev ukrepov za rešitev tega problema odvisna od sodelovanja držav z visokim komisarjem,

so se sporazumele o naslednjem:

I. poglavje

SPLOŠNE DOLOCBE

1. člen
Opredelitev izraza "begunec"
A. Za namene te Konvencije se izraz "begunec" uporablja za vsako osebo:
1. ki velja za begunca v skladu z aranžmajema z dne 12. maja 1926 in 30. junija 1928 ali v skladu s Konvencijama z dne 28. oktobra 1933 in 10. februarja 1938, Protokolom z 2 dne 14. septembra 1939 ali pa v skladu z Ustavo Mednarodne organizacije za begunce; Odlocbe o neprimernosti, ki jih je sprejela Mednarodna organizacija za begunce v casu svojega delovanja, niso ovira za priznanje statusa begunca osebam, ki izpolnjujejo pogoje, predvidene v drugem odstavku tega oddelka;
2. ki se, zaradi dogodkov, ki so se zgodili pred 1. januarjem 1951 in zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti
doloceni družbeni skupini ali dolocenem politicnem prepricanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takšnega strahu noce uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela obicajno prebivališce, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noce zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo.
V primeru osebe, ki ima vec kot eno državljanstvo, se izraz "država, katere državljan je", nanaša na vsako od držav, katerih državljanstva ima. Ne velja pa neka oseba za nezašciteno s strani države svojega državljanstva, ce brez veljavnega razloga, ki temelji na utemeljenem strahu, ni pripravljena sprejeti zašcite one od držav, katerih državljanstvo ima.
B. 1. Za namene to Konvencije se besede iz A dela prvega clena "dogodki, ki so se zgodili pred 1. januarjem 1951 ", lahko razumejo kot
(a) "dogodki, ki so se zgodili prod 1. januarjem 1951 v Evropi";
ali
(b) "dogodki, ki so se zgodili pred 1. januarjem 1951 v Evropi ali drugod".
Vsaka država pogodbenica ob podpisu, ratifikaciji ali pristopu k tej Konvenciji da izjavo, v kateri zaradi obsega obveznosti, ki jih s to Konvencijo prevzema navede, v katerem pomenu uporablja te besede.
2. Vsaka država pogodbenica, ki je sprejela opredelitev (a), lahko z notifikacijo generalnemu sekretarju Združenih narodov kadarkoli razširi svoje obveznosti s
sprejemom opredelitve (b).
C. Ta Konvencija se preneha uporabljati za vsako osebo, na katero se nanašajo dolocbe A dela v naslednjih primerih:
1. ce prostovoljno ponovno uživa varstvo države, katere državljanstvo ima;
ali
2. ce je, glede na to, da je državljanstvo izgubila, to ponovno prostovoljno pridobila;
ali
3. ce je pridobila novo državljanstvo in uživa varstvo države, katere državljanstvo je pridobila;
ali
4. ce se je prostovoljno ponovno nastanila v državi, ki je zapustila ali izven katere je živela v strahu pred preganjanjem;
ali
5. ce ne more še naprej odrekati uživanje varstva države, katere državljan je, ker so prenehale obstojati okolišcine, na podlagi katerih je bil priznan status begunca; pri cemer je razumljivo, da se dolocbe tega odstavka uporabljajo za begunca, na katerega se nanaša prvi odstavek A dela tega clena, ki lahko za zavracanje uživanja varstva države, katere državljan je, navede nujne razloge, ki izvirajo iz prejšnjega preganjanja;
6. ce gre za osebo brez državljanstva, ki se lahko vrne v državo njenega obicajnega prebivališca, ker so prenehale obstajati okolišcine, na podlagi katerih je bil priznan status begunca; pri cemer je razumljivo, da se dolocbe tega odstavka ne uporabljajo za begunca, na katerega se nanaša prvi odstavek A dela toga clena, ki lahko za zavracanje vrnitve v državo, v kateri je imel obicajno prebivališce, navede nujne razloge, ki izvirajo iz prejšnjega preganjanja.
D. Ta Konvencija se ne uporablja za osebe, ki zdaj uživajo varstvo ali pomoc drugih organov ali agencij Združenih narodov, razen visokega komisarja Združenih narodov za begunce. Kadar bi takšno varstvo ali pomoc iz kateregakoli razloga prenehala, položaj teh oseb pa ne bi bil dokoncno urejen v skladu z ustreznimi resolucijami Generalne skupšcine Združenih narodov, bodo te osebe ipso facto upravicene do ugodnosti te Konvencije.
E. Ta Konvencija se ne uporablja za osebo, ki ji pristojne oblasti države, v kateri prebiva, priznavajo pravice in dolžnosti, ki pripadajo državljanu to države.
F. Dolocbe te Konvencije se ne uporabljajo za katerokoli osebo, pri kateri obstajajo resni razlogi za sum:
a) da je storila kaznivo dejanje proti miru, vojni zlocin ali zlocin proti clovecnosti, kot jih dolocajo mednarodni instrumenti, ki sankcionirajo to kazniva dejanja;
b) da je storila hudo nepoliticno kaznivo dejanje izven države pribežališca preden je bila sprejeta vanjo kot begunec;
c) da je kriva dejanj, ki so v nasprotju s cilji in naceli Združenih narodov.

2. člen
Splošne obveznosti
Vsak begunec ima dolžnosti do države, v kateri se nahaja, še posebej dolžnost, da se ravna po njenih zakonih in predpisih ter ukrepih za vzdrževanje javnega reda in miru.

3. člen
Nediskriminacija
Države pogodbenice uporabljajo dolocbe te Konvencije brez razlikovanja glede na raso, veroali deželo porekla beguncev.

4. člen
Veroizpoved
Države pogodbenice na svojih ozemljih obravnavajo begunce vsaj tako naklonjeno kot svoje državljane glede svobode opravljanja njihovih verskih obredov in svobode verske vzgoje njihovih otrok.

5. člen
Pravice, dane neodvisno od to Konvencije
Nobena dolocba te Konvencije ne posega v katerekoli pravice ali ugodnosti, ki jih država pogodbenica podeli beguncem neodvisno od nje.

6. člen
Izraz "v enakih okolišcinah"
Za namene te Konvencije izraz "v enakih okolišcinah" pomeni, da mora dolocena oseba izpolnjevati vse zahteve (vkljucno z zahtevami glede dolžine in pogojev bivanja ali
prebivanja), da bi uživala doloceno pravico, tudi ce ne bi bila begunec, razen tistih zahtev, ki jih zaradi njihove narave begunec ni sposoben izpolniti.

7. člen
Izvzetje od vzajemnosti (reciprocnosti)
1. Vsaka država pogodbenica begunce obravnava enako kot tujce nasploh, razen v primerih, ko so dolocbe te Konvencije zanje ugodnejše.
2. Po treh letih prebivanja so vsi begunci na ozemlju držav pogodbenic izvzeti od pravne vzajemnosti.
3. Vsaka država pogodbenica nadaljuje zagotavljanje pravic in ugodnosti beguncem, do katerih so bili ti upraviceni že ob odsotnosti vzajemnosti, na dan zacetka veljavnosti te Konvencije za to državo.
4. Ce ni vzajemnosti države pogodbenice z naklonjenostjo preuce možnost, da beguncem dajo pravice in ugodnosti, do katerih so ti upraviceni na podlagi drugega in tretjega odstavka in razširijo izvzetje od vzajemnosti na begunce, ki ne izpolnjujejo pogojev iz drugega in tretjega odstavka.
5. Dolocbe drugega in tretjega odstavka se uporabljajo tako za pravice in ugodnosti, dolocene v 13., 18., 19., 21. in 22. clenu to Konvencije, kakor tudi za tiste, ki jih to Konvencija ne zagotavlja.

8. člen
Izvzetje od izrednih ukrepov
Izrednih ukrepov, ki bi jih lahko uvedle proti osebam, premoženju ali interesom državljanov neke tuje države, države pogodbenice proti beguncem ne bodo uporabljale zgolj na podlagi dejstva, da so ti begunci formalno državljani te tuje države. Države pogodbenice, ki zaradi svoje zakonodaje ne morejo uporabiti splošnega nacela, izraženega v tem clenu, v ustreznih primerih narede izjemo v korist takšnih beguncev.

9. člen
Zacasni ukrepi
Ni namen katerekoli dolocbe te Konvencije, da bi državi pogodbenici v case vojne ali v drugih težkih in izjemnih okolišcinah onemogocila sprejem zacasnih ukrepov proti doloceni osebi, kadar sodi, da so ti bistveni za nacionalno varnost. Država pogodbenica ugotovi, da gre dejansko za begunca in da je nadaljevanje uporabe takšnih ukrepov proti njemu nujno zaradi interesov nacionalne varnosti.

10. člen
Neprekinjenost prebivanja
1. Ce je bil begunec med drugo svetovno vojno deportiran in odpeljan na ozemlje države pogodbenice in tam prebiva, se za cas prisilnega bivanja racuna kot zakonito prebivanje na tem ozemlju.
2. Ce je bil begunec med drugo svetovno vojno deportiran z ozemlja ene države pogodbenice in se je pred tem dnem, ko je ta Konvencija zacela veljati, tja vrnil z namenom, da bi tam prebival, se cas pred deportacijo in po njej za vsak namen, za katerega je potrebno neprekinjeno prebivanje, šteje kot eno neprekinjeno obdobje prebivanja.

11. člen
Mornarji begunci
Ko gre za begunce, ki so redno zaposleni kot clani posadke na ladji, ki pluje pod zastavo države pogodbenice, ta država z naklonjenostjo preuci možnost, da jim odobri namestitev na svojem ozemlju in jim izda potrebne dokumente, ali da jih zacasno sprejme na svoje ozemlje, še posebej zato, da bi jim olajšala nastanitev v neki drugi državi

II. poglavje

PRAVNI STATUS.

12. člen
Osebni status
1. osebni status vsakega begunca se doloci po pravu države njegovega domicila, ali, ce domicila nima, po pravu države njegovega prebivališca.
2. Vsaka država pogodbenica spoštuje beguncevo predhodno pridobljene pravice, ki so odvisne od njegovega osebnega statusa, še posebno tiste, ki izvirajo iz zakonske zveze, pod pogojem, da so izpolnjene formalnosti, dolocene z zakonodajo te države, in pod pogojem, da bi bila takšna pravica osebi priznana po zakonih te države, ce oseba ne bi bila postala begunec

13. člen
Premicno in nepremicno premoženje
Glede pridobivanja premicnega in nepremicnega premoženja ter drugih z njimi povezanih pravic in glede najemnih in drugih pogodb, ki se nanašajo na premicno in nepremicno
premoženje, države pogodbenice obravnavajo vsakega begunca z najvecjo naklonjenostjo, v vsakem primeru pa ne manj ugodno od tujcev nasploh v enakih okolišcinah.

14. člen
Intelektualna in industrijska lastnina
Glede varstva industrijske lastnine kot so izumi, vzorci ali modeli, zašcitne znamke, blagovne znamke in glede varstva pravic na književnih, umetniških in znanstvenih delih, bo vsak
begunec v državi, kjer ima svoje obicajno prebivališce, užival enako varstvo kot ga uživajo njeni državljani. Na ozemlju katerekoli druge države pogodbenice bo begunec užival enako varstvo, kot ga na tem ozemlju uživajo državljani države, v kateri ima begunec svoje obicajno prebivališce.

15. člen
Pravica do združevanja
Glade nepoliticnih in nepridobitnih združenj in sindikatov države pogodbenice za begunce, ki zakonito bivajo na njihovem ozemlju, uporabljajo najugodnejšo obravnavo, ki jo v enakih okolišcinah uporabljajo za državljane neke tuje države.

16. člen
Nastop na sodišcu
1. Vsak begunec ima na ozemlju vseh držav pogodbenic prost dostop do sodišc.
2. Vsakega begunca država pogodbenica, kjer ima svoje obicajno prebivališce, obravnava enako kot svoje državljane glade dostopa do sodišc, vkljucujoc pravno pomoc in izvzetje od cautio iudicatum solvi.
3. Vsak begunec v državah pogodbenicah, kjer nima obicajnega prebivališca, glade vprašanj iz drugega odstavka uživa enako obravnavo kot državljan države, v kateri ima obicajno
prebivališce.

III. poglavje

PRIDOBITNA ZAPOSLITEV

17. člen
Plačana zaposlitev
1. Države pogodbenice uporabljajo za begunce, ki so zakonito na njihovem ozemlju, najugodnejšo obravnavo, ki so je v enakih okolišcinah deležni državljani tuje države
glede pravice opravljanja placane zaposlitve.
2. V vsakem primeru se omejitveni ukrepi za tujce ali za zaposlovanje tujcev zaradi varstva domacega tržišca dela ne uporabljajo za begunce, ki so bili s strani države pogodbenice na dan zacetka veljavnosti te Konvencije teh omejitev že oprošceni ali za begunce, ki izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev:
a) da so v državi prebivali tri leta;
b) da ima njihov zakonec državljanstvo države njihovega prebivališca. Begunec se ne more sklicevati na to dolocbo, ce je svojega zakonca zapustil;
c) da imajo enega ali vec otrok, ki imajo državljanstvo države njihovega prebivališca.
3. Države pogodbenice z naklonjenostjo preuce izenacenje pravic vseh beguncev pri opravljanju placanih zaposlitev s pravicami lastnih državljanov, še posebej beguncev, ki so na njihovo ozemlje vstopili v skladu s programi zaposlovanja delovne sile ali vselitvenimi nacrti.

18. člen
Samozaposlitev
Države pogodbenice uporabljajo za begunce, ki so zakonito na njihovem ozemlju, cim ugodnejšo obravnavo, v vsakem primeru pa ne takšne, ki bi bila manj ugodna od tiste, ki jo v enakih okolišcinah uporabljajo za tujce nasploh glede pravice opravljanja neplacanega dela v kmetijstvu, industriji, obrti in trgovini ter pri ustanavljanju trgovinskih in industrijskih družb.

19. člen
Svobodni poklici
1. Države pogodbenice obravnavajo begunce, ki so zakonito na njihovem ozemlju in imajo diplome, priznane s strani pristojnih oblasti to države, ter želijo opravljati svoboden poklic, cim ugodneje, v vsakem primeru pa ne manj ugodno od tujcev nasploh v enakih okolišcinah.
2. Države pogodbenice store vse, da bi v skladu s svojimi zakoni in ustavo, zagotovile nastanitev teh beguncev na ozemljih izven ozemlja metropole, za katera so odgovorne v mednarodnih odnosih.

IV. poglavje

BLAGINJA

20. člen
Omejevanje (racioniranje)
Kjer obstajajo sistemi omejevanja, ki veljajo za vse prebivalstvo, in s katerimi je urejeno splošno razdeljevanje proizvodov, ki jih primanjkuje, so begunci obravnavani enako kot domaci državljani.

21. člen
Nastanitev
Glede nastanitve uporabljajo države pogodbenice, v obsegu, ki ga urejajo zakoni ali predpisi, ali je pod nadzorom javne oblasti, za begunce, ki so zakonito na njihovem ozemlju, cim
ugodnejšo obravnavo, v vsakem primeru pa ne manj ugodne od tiste, ki jo v enakih okolišcinah uporabljajo za tujce nasploh.

22. člen
Javno izobraževanje
1. Glede osnovnega izobraževanja države pogodbenice begunce obravnavajo enako kot svoje državljane.
2. Države pogodbenice za begunce uporabljajo cim ugodnejšo obravnavo, v vsakem primeru pa ne manj ugodne od tiste, ki so jo v enakih okolišcinah deležni tujci nasploh glede
drugih oblik izobraževanja, razen osnovnega, še posebej glede pristopa k študiju, priznavanju tujih šolskih spriceval, diplom in univerzitetnih naslovov, oprostitve placevanja pristojbin in taks ter podeljevanja štipendij.

23. člen
Javna pomoc
Glede dodeljevanja javne pomoci in podpore države pogodbenice obravnavajo begunce, ki so zakonito na njihovem ozemlju, enako kot svoje državljane.

24. clen
Delovna zakonodaja in socialno zavarovanje
1. Države pogodbenice beguncem, ki so zakonito na njihovem ozemlju, zagotavljajo enako obravnavo kot svojim državljanom v naslednjih zadevah;
a) ce so to zadeve urejene z zakoni ali pa so odvisne od upravnih oblasti: pri placah, vkljucujoc družinske dodatke, ce ti dodatki predstavljajo del place, delovnem casu,
nadurnem delu, placanem dopustu, omejitvah glede dela doma, najnižji starosti ob sprejemu na delo, vajeništvu in strokovnem izobraževanju, delu žensk in mladine ter uživanju ugodnosti iz kolektivnih pogodb;
b) pri socialnem zavarovanju pravne dolocbe o nesrecah pri delu, poklicnih boleznih, materinstvu, bolezni, invalidnosti, starosti, smrti, nezaposlenosti, družinskih
obveznostih in o vsakem drugem riziku, ki je po nacionalni zakonodaji urejen s sistemom socialnega zavarovanja ob naslednjih omejitvah:
i) obstajajo lahko ustrezne ureditve o ohranjanju pridobljenih pravic in pravic, katerih pridobivanje je v teku;
ii) nacionalni zakoni ali predpisi države prebivališca lahko predpisujejo posebno ureditev glede podpor ali delov podpor, ki se placujejo izkljucno iz javnih skladov, kot tudi glede dodatkov, ki se dajejo osebam, ki ne izpolnjujejo pogojev glede placevanja prispevkov, predpisanih za pridobivanje redne pokojnine.
2. Pravica do nadomestila za smrt begunca, ki je posledica nesrece pri delu ali poklicne bolezni, ne bo omejena zaradi dejstva, da je prebivališce upravicenca izven ozemlja države pogodbenice.
3. Države pogodbenice razširijo ugodnosti, ki izvirajo iz sporazumov, ki so jih ali jih bodo med seboj sklenile glede ohranjanja pridobljenih pravic ali pravic, katerih pridobivanje je v teku glede socialnega zavarovanja razširile na begunce, ce begunci izpolnjujejo pogoje, predvidene za državljane držav podpisnic teh sporazumov.
4. Države pogodbenice v najvecji možni meri z naklonjenostjo preuce možnost razširitve na begunce ugodnosti iz podobnih sporazumov, ki so ali bodo v veljavi med državami pogodbenicami in državami, ki niso pogodbenice.

V. poglavje

UPRAVNI UKREPI

25. člen
Upravna pomoc
1. Ce bi beguncevo uveljavljanje neke pravice zahtevalo pomoc oblasti tuje države, na katero se ne more obrniti, države pogodbenice, na ozemlju katerih begunec prebiva,
poskrbe, da bodo beguncu takšno pomoc nudile njihove lastne ali mednarodne oblasti.
2. Oblast ali oblasti, omenjene v prvem odstavku, izdajo ali dosežejo, da bodo pod njihovim nadzorom beguncem izdane takšne listine ali potrdila, ki bi bile sicer tujcem normalno izdane s strani njihovih nacionalnih oblasti ali z njihovim posredovanjem.
3. Tako izdane listine ali potrdila nadomesti uradne akte, ki jih tujcem izdajo njihove
nacionalne oblasti ali pa so izdani z njihovim posredovanjem in veljajo kot verodostojni, dokler se ne dokaže nasprotno.
4. Ob pridržku možnih izjem v korist siromašnih oseb, lahko za storitve po tem clenu velja obveznost placila pristojbin, vendar morajo biti to zmerne in v sorazmerju s pristojbinami, ki za podobne storitve veljajo za domace državljane.
5. Dolocbe tega clena ne posegajo v veljavnost 27. in 28. clena.

26. člen
Svoboda gibanja
Vsaka država pogodbenica daje beguncem, ki so zakonito na njenem ozemlju, pravico, da si izberejo prebivališce in da se prosto gibljejo upoštevajoc predpise, ki v enakih okolišcinah
veljajo za tujce nasploh.

27. člen
Osebni dokumenti
Države pogodbenice vsakemu beguncu, ki je na njihovem ozemlju, in nima veljavne potne listine, izdajo osebne dokumente.

28. člen
Potne listine
1. Države pogodbenice beguncem, ki so zakonito na njihovem ozemlju, izdajo potne listine, da bi lahko potovali izven njihovega ozemlja, razen ce temu nasprotujejo nujni razlogi
nacionalne varnosti ali javnega reda; za te listine se bodo uporabljale dolocbe priloge te Konvencije. Države pogodbenice lahko takšno potno listino izdajo tudi drugim beguncem
na njihovem ozemlju, še s posebno naklonjenostjo pa preuce izdajo takšnih potnih listin beguncem, ki so na njihovem ozemlju, in ki takšnih listin ne morejo dobiti v državi, kjer imajo zakonito prebivališce.
2. Države pogodbenice priznavajo potne listine, ki so jih v skladu s prejšnjimi mednarodnimi sporazumi izdale podpisnice teh sporazumov, in ravnajo, kot da so bile beguncem izdane na podlagi tega člena.

29. člen
Finančne obveznosti
1. Države pogodbenice ne nalagajo beguncem pristojbin, taks ali davkov in drugih dajatev, ki bi bili drugacni ali vecji od tistih, ki jih nalagajo ali jih lahko nalože domacim
državljanom v podobnem položaju.
2. Določbe prejšnjega odstavka ne nasprotujejo temu, da se za begunce uporabljajo dolocbe zakonov ali predpisov o dajatvah za izdajanje upravnih listin tujcem, vkljucujoc osebne
dokumente.

30. člen
Prenos premoženja
1. Vsaka država pogodbenica v skladu s svojimi zakoni in predpisi beguncem dovoljuje, da premoženje, ki so ga prinesli na njeno ozemlje, prenesejo na ozemlje druge države, ki jih je sprejela zaradi nove nastanitve.
2. Vsaka država pogodbenica z naklonjenostjo obravnava prošnje beguncev za dovoljenje, da prenesejo vse premoženje, kjerkoli je že in ki je potrebno za njihovo novo nastanitev v
drugi državi, v kateri so bili sprejeti.

31. člen
Begunci, ki so nezakonito v deželi sprejema
1. Države pogodbenice ne uporabljajo kazenskih sankcij za begunce zaradi nezakonitega vstopa ali navzocnosti, ce so prišli neposredno z ozemlja, kjer sta bila njihovo življenje ali
svoboda ogrožena v smislu 1. clena in ki so nedovoljeno vstopili ali se nahajajo na njihovem ozemlju, pod pogojem, da se brez odlašanja prijavijo oblastem in jim pojasnijo razloge, ki so priznani kot veljavni, za njihov nezakonit vstop ali navzocnost.
2. Države pogodbenice glede gibanja teh beguncev ne uporabljajo omejitev razen tistih, ki so nujne, te omejitve bodo uporabljale samo dokler v državi sprejema ni urejen status teh
beguncev ali dokler begunci ne pridobijo dovoljenja za vstop v neko drugo državo. Države pogodbenice beguncem dajejo na voljo primeren rok in nudijo vse potrebne olajšave za pridobitev dovoljenja za vstop v neko drugo državo.

32. člen
Izgon
1. Države pogodbenice begunca, ki je zakonito na njihovem ozemlju, izženejo le, ce za to obstajajo razlogi nacionalne varnosti ali javnega reda.
2. Izgon takšnega begunca je lahko izveden le kot izvršitev odlocbe, sprejete v skladu s predpisanim zakonitim postopkom. Beguncu mora biti dovoljeno, da, razen ce temu nasprotujejo nujni razlogi nacionalne varnosti, predloži dokaze, ki ga razbremenjujejo krivde, da vloži pritožbo in v ta namen doloci osebo, ki ga zastopa pred pristojnimi oblastmi ali pred eno ali vec osebami, ki jih v ta namen doloci pristojna oblast. Države pogodbenice takšnemu beguncu dajejo na voljo razumen rok, da bi lahko zaprosil za zakonit sprejem v neki drugi državi. Države pogodbenice si pridržujejo pravico, da v tem obdobju uporabijo takšne ukrepe notranjega znacaja, za katere sodijo, da so potrebni.

33. člen
Prepoved izgona in zavracanja ("refoulement")
1. Nobena država pogodbenica na nikakršen nacin begunca ne bo izgnala ali prisilno vrnila na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase,
vere, državljanstva, pripadnosti neki doloceni družbeni skupini ali dolocenega politicnega prepricanja.
2. Na pravico iz to dolocbe pa se ne more sklicevati begunec, ki zaradi resnih razlogov velja za nevarnega za varnost države, v kateri je, ali ki, glede na to da je bil pravnomocno obsojen za posebno težko kaznivo dejanje, predstavlja nevarnost za skupnost te države.

34. člen
Naturalizacija
Države pogodbenice v najvecji možni meri omogocajo asimilacijo in naturalizacijo beguncev. Se posebej si prizadevajo za pospešitev postopkov naturalizacije in v najvecji možni meri za zmanjšanje takse in stroškov teh postopkov.

VI. poglavje

IZVRŠNE IN PREHODNE DOLOČBE

35. člen
Sodelovanje državnih oblasti z Združenimi narodi
1. Države pogodbenice se obvezujejo sodelovati z Uradom visokega komisarja Združenih narodov za begunce ali vsako drugo agencijo Združenih narodov, ki bi ga v opravljanju
njegovih nalog nasledila, še posebej pa olajšati njegovo dolžnost pri izvajanju nadziranja uporabe dolocb te Konvencije.
2. Da bi Uradu visokega komisarja ali vsaki drugi agenciji Združenih narodov, ki bi ga nasledila, omogocile pripraviti porocila pristojnim organom Združenih narodov, se države pogodbenice obvezujejo v primerni obliki posredovati informacije in statisticne podatke, za katere bi zaprosili, in sicer glede:
a) o razmerah beguncev,
b) izvajanja te Konvencije in
c) zakonov, predpisov in uredb, ki so ali bodo zaceli veljati glede beguncev.

36. člen
Informacije o državni zakonodaji
Države pogodbenice generalnemu sekretarju Združenih narodov posredujejo besedila zakonov in predpisov, ki bi jih sprejele za zagotavljanje izvajanja te Konvencije.

37. člen
Razmerje s prejšnjimi konvencijami
Ne posegajoc v dolocbe drugega odstavka 28. clena to Konvencija med pogodbenicami nadomesti Dogovore z dne 5. julija 1922, 31. maja 1924, 12. maja 1926, 30: junija 1928 in
30. julija 1935, Konvenciji z dne 28. oktobra 1933 in 10. februarja 1938, Protokol z dne 14. septembra 1939 in Dogovor z dne 15. oktobra 1946.

VII. poglavje

KONCNE DOLOČBE

38. člen
Reševanje sporov
Vsak spor med pogodbenicami te Konvencije, ki se nanaša na razlago ali uporabo in ga ni mogoce rešiti z drugimi sredstvi, bo na zahtevo katerekoli stranke v sporu predložen
Meddržavnemu sodišcu.

39. člen
Podpisovanje, ratifikacija in pristop
1. Ta Konvencija je na voljo za podpis v Ženevi dne 28. julija 1951 in bo po tem datumu shranjena pri generalnem sekretarju Združenih narodov. V Evropskem uradu Združenih
narodov je na voljo za podpis od 28. julija do 31. avgusta 1951 in ponovno na sedežu Združenih narodov od 17. septembra 1951 do 31. decembra 1952.
2. Ta Konvencija je na voljo za podpis vsem državam clanicam Združenih narodov, kot tudi vsem drugim državam neclanicam, ki so bile povabljene na Konferenco pooblašcencev o
statusu beguncev in oseb brez državljanstva ali državam, ki jih bo k podpisu povabila Generalna skupšcina. Konvencija mora biti ratificirana, ratifikacijski instrumenti pa bodo deponirani pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
3. Državam, na katere se nanaša 2. odstavek tega clena, je na voljo pristop k tej Konvenciji od 28. julija 1951 naprej. Pristop bo ucinkoval s predložitvijo instrumenta o pristopu generalnemu sekretarju Združenih narodov.

40. člen
Dolocba o ozemeljski uporabi
1. Vsaka država lahko ob podpisu, ratifikaciji ali pristopu izjavi, da razširja veljavnost Konvencije na vsa ozemlja ali na eno ali vec takšnih ozemelj, ki jih država zastopa v
mednarodnih odnosih. Takšna izjava bo zacela ucinkovati, ko bo Konvencija za to državo zacela veljati.
2. Razširitev veljavnosti Konvencije bo država pogodbenica lahko opravila kadarkoli kasneje z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja Združenih narodov. Ta bo zacela veljati devetdeseti dan po tem, ko bo generalni sekretar Združenih narodov prejel notifikacijo, ali na dan, ko bo Konvencija zacela veljati za to državo, ce bo ta datum kasnejši.
3. Za ozemlja, za katera Konvencija ne bo pricela veljati na dan podpisa, ratifikacije ali pristopa, vsaka zadevna država preuci možnost, da stori potrebne korake za uporabo te Konvencije na omenjenih ozemljih, ob pridržku soglasja oblasti teh ozemelj, ce je to zaradi ustavnih razlogov potrebno.

41. člen
Federalna klavzula
V primeru zvezne ali neunitarne države se uporabljajo naslednje dolocbe:
a) glede clenov te Konvencije, ki so v zakonodajni pristojnosti zvezne zakonodajne oblasti, so obveznosti zvezne vlade v tem obsegu enake kot obveznosti pogodbenic, ki niso
zvezne države;
b) glede clenov te Konvencije, ki so v zakonodajni pristojnosti konstitutivnih držav, provinc ali kantonov, ki na podlagi zveznega ustavnega sistema niso dolžni sprejemati zakonov,
zvezna vlada priporoca uporabo teh clenov kar najhitreje pristojnim oblastem držav, provinc ali kantonov;
c) zvezna država pogodbenica te Konvencije na zahtevo katerekoli druge države pogodbenice, posredovane preko generalnega sekretarja Združenih narodov, predloži porocilo o zakonskih predpisih in praksi zveze in njenih sestavnih enot glede katerekoli posamezne dolocbe Konvencije, v katerem navaja, v kolikšni meri je to dolocba uveljavljena z zakonodajnimi ali drugimi ukrepi.

42. člen
Pridržki
1. Ob podpisovanju, ratifikaciji ali pristopu lahko vsaka država da pridržke na clene Konvencije, razen na 1., 3., 4., 16 (1), 33. in od 36. do vkljucno 46. clena.
2. Vsaka država pogodbenica, ki da pridržek v skladu s prvim odstavkom tega clena, lahko pridržek kadarkoli umakne z obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja Združenih narodov.

43. člen
Zacetek veljavnosti
1. Ta Konvencija zacne veljati devetdeseti dan po predložitvi šestega instrumenta o ratifikaciji ali pristopu.
2. Za vsako državo, ki ratificira Konvencijo, ali ji pristopa po predložitvi šestega instrumenta o ratifikaciji ali pristopu, ta zacne veljati devetdeseti dan po predložitvi
instrumenta te države o ratifikaciji ali pristopu.

44. člen
Odpoved
1. Vsaka država pogodbenica lahko kadarkoli odpove to Konvencijo z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja Združenih narodov.
2. Odpoved bo za zadevno državo pogodbenico zacela veljati leto dni po tem, ko bo generalni sekretar Združenih narodov prejel odpoved.
3. Vsaka država, ki bo dala izjavo ali notifikacijo v skladu s 40. clenom, lahko kadarkoli po tem z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja Združenih narodov razglasi, da
se Konvencija preneha uporabljati na ozemlju, navedenem v notifikaciji po letu dni od dne, ko bo generalni sekretar prejel notifikacijo.

45. člen
Revizija
1. Vsaka država pogodbenica lahko ob vsakem casu zahteva revizijo te Konvencije z notifikacijo, naslovljeno na generalnega sekretarja Združenih narodov.
2. Generalna skupšcina Združenih narodov v zvezi s takšno zahtevo priporoci sprejem ukrepov, ce bi bili ti potrebni.

46. člen
Notifikacije Generalnega sekretarja Združenih narodov
Generalni sekretar Združenih narodov bo vse države clanice Združenih narodov in države neclanice iz 39. clena obvešcal:
a) o izjavah in notifikacijah v skladu z oddelkom B 1. clena;
b) o podpisih, ratifikacijah in pristopih v skladu z 39. clenom;
c) o izjavah in notifikacijah v skladu s 40. clenom;
d) o danih ali umaknjenih pridržkih v skladu z 42. clenom;
e) o dnevu, s katerim ta Konvencija zacne veljati v skladu s 43. clenom;
f) o odpovedih in notifikacijah v skladu s 44. clenom;
g) o zahtevah za revizijo v skladu s 45. clenom.

V potrditev tega so podpisani, pravilno pooblašceni v imenu svojih vlad, podpisali to Konvencijo. Sestavljeno v Ženevi 28. julija tisoc devetsto enainpetdesetega leta v enem samem izvodu, katerega angleško in francosko besedilo sta enako veljavna, in ki bo deponiran v arhivu Združenih narodov ter katerega overjeni prepisi bodo poslani vsem državam clanicam Združenih narodov in državam neclanicam, na katere se nanaša 39. clen.