Konvencija proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja

Države pogodbenice te Konvenciie,

menijo, da je v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov priznavanje enakih
in neodtujljivih pravic vsem ljudem človeške družbe temelj svobode, pravičnosti
in miru v svetu.

priznavajo, da te pravice izhajajo iz človeškega prirojenega dostojanstva,

menijo, da je obveznost vseh držav v skladu z Ustanovno listino, še posebej z njenim
55. členom,da spodbujajo splošno spoštovanje in izpolnjevanje človekovih pravic in
temeljnih svoboščin,

upoštevajo 5. člen Splošne deklaracije človekovih pravic in 7. člen Mednarodnega
pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določata, da nihče ne sme biti izpostavljen
mučenju ali okrutnemu,nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju,

upoštevajo tudi Deklaracijo o zasčiti vseh oseb pred mučenjem in drugimi oblikami
okrutnega, nečloveškeg ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,ki jo je sprejela
Generalna skupščina 9. decembra 1975,

želijo povečati učinkovitost boja proti mučenju in drugimi oblikami okrutnega, nečlo
veškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,

so se sporazumele o naslednjem:

I. DEL

1. člen

l. Za namene te konvencije pomeni izraz mučenje vsako dejanje,s katerim se  osebi
namerno povzroča huda telesna ali duševna bolečina ali trpljenje z namenom, da bi
se od nje ali od druge osebe dobilo obvestilo ali priznanje ali da bi se to osebo
kaznvalo za dejanje, ki ga je storila ali je osumljena, da ga je storila,ali da bi se to osebo ali
drugo osebo zastrašilo ali kaznovalo ali iz katerega koli drugega razloga, ki temelji na
diskriminaciji katerekoli vrste, kadar to bolečino ali trpljenje povzroča ali spodbuja
ali se z njim strinja uradna oseba ali druga oseba, ki ravna po uradni dolžnosti. Ta
pojem ne zajema bolečin ali trpljenja, ki je neločljivo ali slučajno povezano z izvrševanjem
zakonite sankcije.
2.Ta člen ne vpliva na noben mednarodni dokument ali na nacionalno zakonodajo,
ki vsebuje ali bo vsebovalo določbe za širšo uporabo.

2. člen

1.Vsaka država pogodbenica mora podvzeti učinkovite zakonodajne,upravne,sodne
in druge ukrepe za preprečevanje mučenja na vsem ozemlju,ki je pod njeno jurisdikcijo.
2. Nobene izredne okolišdine, kot so vojno stanje ali neposredna vojna nevarnost,
notranja politična nestabilnost ali kakršnakoli druga javna potreba,ne morejo biti
opravičilo za mučenje.
3. Ukaz višjega uslužbenca ali javnega organa oblasti ne more biti opravičilo za mučenje.

3. člen

1. Nobena država članica ne bo izgnala, vrnila ali izročila osebe drugi državi, če je
utemeljen sum, da bo podvržena mučenju.
2. Da bi se ugotovilo,ali obstaja nevarnost,da bo oseba v drugi državi mučena,je
treba upoštevati vse pomembne okoliščine in če je to mogoče, ugotoviti, ali se v drugi
državi pojavljajo odkrite in množične kršitve človekovih pravic.

4. člen

l. Vsaka država članica mora zagotoviti, da bodo vsa dejanja mučenja zajeta s kazenskim
pravom. To velja tudi za poskus mučenja in za vsa dejanja katerekoli osebe, ki je
odgovorna za mučenja ali je v njem udeležena.
2. Vsaka država članica bo vsa taka dejanja kaznovala z ustreznimi kaznimi in upoštevala
pri tem naravo in težo dejanj.

5. člen

1. Vsaka država članica sprejme ukrepe, ki so potrebni, da bi uveljavila svojo jurisdikcijo
za kazniva dejanja iz 4. člena te Konvencije v naslednjih primerih:
(a) kadar je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju, ki je pod njeno sodno pristojnostjo
ali na ladji ali na letalu, ki je vpisano v tej državi;
(b) kadar je osumljenec državljan te države;
(c) kadar je žrtev državljan te države in če država oceni, da je to smotrno.
2. Vsaka država članica bo podvzela vse ukrepe, ki so potrebni, da bi uveljavila svojo
jurisdikcijo za taka kazniva dejanja v vseh primerih, kadar je osumljenec na ozemlju
pod njeno jurisdikcijo in ga ne bo izročila v skladu z 8. členom te Konvencije nobeni
državi iz 1. odstavka tega člena.
3. Ta Konvencija ne izključuje kazenskega sodstva,ki se izvaja v skladu z notranjinm
pravom.

6. člen

1.Ko so zbrana vsa potrebna obvestila  in okoliščine to dopuščajo,mora vsaka država
članica zoper vsako osebo, ki je na njenem ozemlju storila dejanje iz 4. člena te Konvencije,
odrediti pripor ali podvzeti druge zakonite ukrepe za zagotovitev njene navzočnosti.
Pripor ali drugi zakoniti ukrepi se izvajajo po pravu te države samo toliko časa
dokler ni končan kazenski postopek ali postopek izročitve.
2.Država mora nemudoma proučiti vse okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem mučenja.
3. Vsaki osebi, zoper katero je bil odrejen pripor v skladu s 1. odstavkom tega člena,
je treba takoj omogočiti stik s konzularnim predstavnikom države, katere državljan je,
če pa je oseba brez državljanstva, ji je treba omogočiti stik s predstavnikom države, v
kateri običajno prebiva.
4.Kadar država, v skladu z določili tega člena odredi zoper osebo pripor, mora nemudoma
obvestiti države članice v skladu s 1. odstavkom 5. člena te Konvencije, da je ta
oseba v priporu in o okoliščinah, ki narekujejo pripor. Država, ki prva opravlja poizvedbe v
zvezi s kaznivim dejanjem v skladu 22. odstavkom tega člena, mora o svojih ugotovitvah
nemudoma obvestiti druge države in jim sporočiti,ali bo sama izvedla kazenski postopek

7. člen

l. Vsaka država pogodbenica, na katere ozemlju je oseba, ki je obdolžena kaznivega
dejanja v skladu s 4. členom te Konvencije, mora v primeru uporabe ukrepov iz 5.
člena te Konvencije,izročiti osebo pristojnim organom zaradi kazenskega postopka,
če osebe ne namerava izročiti drugi državi.
2. V takem primeru organi, ki jim je izročena oseba, odločajo na enak način kot v
primeru kakšnega drugega težjega kaznivega dejanja po pravu te države.V primeru iz
2. odstavka 5. člena te Konvenclje dokazna pravila, ki se uporabljajo za kazenski
pregon in obsodbo, ne smejo biti v nobenem primeru manj stroga od pravil, ki se
uporabljajo v primeru iz l. odstavka 5. člena te Konvencije.
3. Vsaki osebi,zoper katero je uveden postopek v skladu s 4. členom te Konvencije,je
treba zagotoviti pravično obravnavo v vseh fazah kazenskega postopka.

8. člen

1. Kazniva dejanja iz 4. člena te Konvencije morajo biti vključena v vse dogovore med
državami pogodbenicami o izročitvi storilcev kaznivih dejanj. Države članice morajo
vključiti ta kazniva dejanja med dejanja, za katera je predvidena izročitev po vsaki
pogodbi o izročitvi, ki jo bodo sklenile med seboj.
2. če se od države članice, ki ni sklenila dogovora o izročitvi, zahteva izročitev, se
šteje ta Konvencija kot pravna podlaga za izročitev za taka kazniva dejanja. Izročitev
je odvisna od ostalih pogojev, določenih s pravom zaprošene države.
3.Države članice, ki izročitve ne pogojujejo z obstojem dogovora o izročitvi, bodo za
ta kazniva dejanja opravile izročitev drugi državi v skladu s pogoji, ki jih določa pravo
zaprošene države.
4. Ta kazniva dejanja se naj za namene izročitve med državami članicami štejejo
kakor da so bila storjena tudi na ozemljih držav,kn morajo določiti svojo jurisdikcijo
v skladu s 1.odstavkom 5.člena te Konvencije.

9. člen

l.Države članice naj nudijo v civilnem postopku zaradi kaznivih dejanj iz 4. člena te
Konvencije druga drugi kar največjo pravno pomoč, vključno z dokaznim gradivom,
ki je potrebno za postopek.
2.Države članice naj izpolnjujejo svoje obveznosti iz l. odstavka tega člena v skladu
s pogodbami o medsebojni pravni pomoči.

10. člen

1.Vsaka država članica bo zagotovila, da bo prepoved mučenja vključena v izobraževanje
in usposabljanje civilnega in vojaškega osebja,zdravstvenega osebja,osebja zaposlenega
v državni upravi, in drugega osebja, ki bi lahko sodelovalo pri nadzorovanju, zasliševanju
ali obravnavanju oseb,ki jim je odvzeta prostost zaradi pridržanja, pripora
ali izvrševanja zaporne kazni.
2. Vsaka država članica mora vključiti prepoved mučenja v vsaka pravila in navodila,
ki urejajo obveznosti in dolžnosti za to osebje.

11. člen

Vsaka država članica mora nenehno načrtno nadzorovati pravila, navodila, metode
in prakso zasliševanja in pravila za pridržanje in ravnanje z osebami,ki so pridržane,
so v priporu ali se nad njimi izvršuje zaporna kazen na vsem ozemlju,ki je pod njeno
jurisdikcijo, da se prepreči vsak primer mučenja.

12. čIen

Vsaka država članica mora zagotoviti, da bodo njeni pristojni organi takoj uvedli
nepristransko preiskavo, kadar se pojavi utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje
mučenja na ozemlju, ki je pod njeno jurisdikcijo.

13. člen

Vsaka država članica mora zagotoviti vsaki osebi, ki trdi, da je bila mučena na ozemlju
pod njeno jurisdikcijo, pravico, da se pritoži in da bodo pristojni organi takoj in
nepristransko proučili njen primer. Zagotoviti je treba varstvo pritožnika in prič pred
slabim ravnanjem ali zastraševanjem kot posledici pritožbe ali kakršnekoli izjave v tej zvezi.

14. člen

1. Vsaka država članica zagotovi v svojem pravnem sistemu žrtvi mučenja pravično in
ustrezno odškodnino in največjo možno rehabilitacijo. V primeru smrti žrtve, ki je
posledica mučenja,pripada odškodnina bližnjim osebam umrlega.
2. Določba tega člena ne izključuje nobene pravice do odškodnine žrtvi ali drugim
osebam po nacionalnem pravu.

15. člen

Vsaka država članica mora zagotoviti, da nobena izjava, za katero se ugotovi, da je
bila dobljena z mučenjem, ne bo uporabljena kot dokaz v nobenem postopku, razen v
postopku proti osebi, ki je obtožena mučenja in to le kot dokaz, da je bila izjava
pridobljena z mučenjem.

16. člen

1. Vsaka država članica bo na svojem ozemlju preprečila tudi vsa druga dejanja okrutnega,
nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki niso zajeta z izrazom
mučenje po 1.členu te Konvencije,kadar so ta dejanja storjena na pobudo,s pristankom
ali z opustitvijo javnega uslužbenca ali druge osebe,ki deluje po uradni dolžnosti.
Pri izpolnjevanju obveznosti držav iz. 10.,ll.,12. in 13.člena te Konvencije se lahko
pojem mučenja nadomestiz drugimi oblikami okrutnega,nečloveškega ali ponižujočega
ravnanja ali kaznovanja.
2. Določbe te Konvencije ne vplivajo na nobeno določbo drugih mednarodnih dokumentov
ali nacionalnih zakonov,ki prepovedujejo okrutno, nečloveško ali ponižujoče
ravnanje ali kaznovanje ali urejajo postopke izročitve ali izgona iz države.

II. DEL

17. člen

1. Ustanovi se Odbor proti mučenju (v nadaljevanju Odbor), ki opravlja s to Konvencijo
določene naloge.Odbor sestavlja deset priznanih strokovnjakov z velikim moralnim
ugledom in s priznanim delovanjem na področju človekovih pravic, ki opravljajo
svoje dolžnosti v osebnem svojstvu. Člane Odbora izvolijo države članice in pri tem
upoštevajo ustrezno geografsko zastopanost ter koristnost udeležbe oseb s pravnimi
izkušnjami.
2. člani Odbora se volijo s tajnim glasovanjem izmed oseb,ki jih predlagajo države
članice.Vsaka država članica lahko predlaga eno osebo izmed svojih državljanov. Pri
imenovanju te osebe država članica upošteva korist, če imenuje osebo, ki je že članica
Odbora za človekove pravice, ki je ustanovljen v skladu z Mednarodnim paktom o
državljanskih in političnih pravicah in je pripravljena sodelovati tudi v Odboru proti mučenju.
3. Volitve članov Odbora se opravljajo na sestankih, ki jih vsaki dve leti sklicuje generalni
sekretar Združenih narodov. Na teh sestankih, ki so sklepčni, če sta navzoči dve
tretjini držav članic, je izvoljena oseba, ki dobi največje število glasov in absolutno
večino glasov navzočih predstavnikov držav članic, ki glasujejo.
4. Prve volitve se izvedejo najkasneje šest mesecev po uveljavitvi te Konvencije. Najmanj
štiri mesece pred dnevom vsakih volitev se generalni sekretar Združenih narodov
pisno obrne na države članice,naj v roku treh mesecev predlagajo kandidate.
Generalni sekretar sestavi po abecednem redu seznam vseh tako predlaganih oseb z
navedbo držav,ki so jih predlagale, in seznam pošlje državam članicam.
5. člani Odbora se izvolijo za štiri leta in smejo biti ponovno izvoljeni, če so predlagani.
Petim članom, ki so bili izvoljeni na prvih volitvah, poteče doba po dveh letih.
Njihova imena neposredno po prvih volitvah določi z žrebom predsednik sestanka,
ki je sklican v skladu s tretjim odstavkom tega člena.
6. če član Odbora umre, odstopi ali iz drugih razlogov ne more več opravljati dolžnosti
člana Odbora, določi država pogodbenica namesto njega drugega strokovnjaka izmed
svojih državljanov, ki nadomesti člana, ki ga je predlagala, do poteka njegove
dobe, če se s tem strinja večina držav pogodbenic. Šteje se, da se države strinjajo z
zamenjavo člana Odbora,razen če polovica ali več držav pogodbenic odgovori negativno
v roku šestih tednov po tem, ko jih je generalni sekretar Združenih narodov pisno
obvestil o predvideni zamenjavi člana.
7.Države članice nosijo stroške za člane Odbora dokler opravljajo dolžnosti v Odboru.

18. člen

l. Odbor si izvoli vodstvo za dve leti, ki sme biti ponovno izvoljeno.
2. Odbor si določi lastni poslovnik,ki obvezno vsebuje naslednji določbi:
(a) da je za sklepčnosot Odbora potrebna navzočnost šestih članov;
(b) da se sprejemajo sklepi Odbora z večino glasov navzočih članov.
3. Generalni sekretar Zdrtienlh narodov priskrbi za opravljanje nalog Odbora po te
Konvenciji potrebno osebje in prostore.
4. Generalni sekretar Združenih narodov skliče prvi sestanek Odbora. Po prvem sestanku
se odbor sestaja po potrebi v skladu s svojim poslovnikom.
5.Države članice nosijo stroške, ki so povezani s sestanki držav članic in Odbora,
vključno s povračilom stroškov Združenim narodom za osebje in prostore za delo
Odbora v skladu s 3.odstavkom tega člena.

19. člen

l. Države pogodbenice predložijo Odboru preko generalnega sekretarja Združenih
narodov poročilo o ukrepih,ki so jih sprejele za izvajanje te Konvencije v enem letu
po uveljavitvi Konvencije za posamezno državo članico. Kasneje pošiljajo države članice
poročila vsaka štiri leta o sprejetih novih ukrepih oziroma kadar Odbor zahteva
taka poročila.
2. Generalni sekretar Združenih narodov pošlje poročila vsem državam članicam.
3. Odbor razpravlja o poročilih in lahko daje na poročila pripombe, za katere meni,
da so ustrezne. Odbor sporoči svoje pripombe državi članici, ki lahko odgovori na
vsako pripombo Odbora.
4. Odbor lahko katerekoli pripombe, ki jih je dal na poročilo države v skladu s 3.
odstavkom tega člena, skupaj s pripombami prizadete države pogodbenice vključi v
svoje letno poročilo, ki ga pripravi v skladu s 24. členom te Konvencije. Če to zahteva
prizadeta država pogodbenica, lahko Odbor priloži prepis poročila države po l.odstavku tega člena.

20. člen

1.Če prejme Odbor zanesljivo obvestilo,da se na ozemlju kakšne države pogodbenice
sistematično izvaja mučenje, povabi to državo članico k sodelovanju pri ugotavljanju
resničnosti navedb o mučenju. Hkrati jo povabi, naj Odbor obvesti o svojih
ugotovitvah v zvezi z zadevnim obvestilom.
2. Odbor upošteva vsa obvestila države pogodbenice in vsa druga pomembna obvestila
in če smatra to zapotrebno, določi enega ali več svojih članov, da opravijo zaupno
preiskavo in da o svojih ugotovitvah nemudoma poročajo Odboru.
3. Če se opravlja preiskava po 2.odstavku tega člena, Odbor zaprosi za sodelovanje
prizadeto državo pogodbenico. V dogovoru s to državo pogodbenico lahko preiskava
vključuje tudi obisk na njenem ozemlju.
4. Po razpravi o ugotovitvah člana ali članov Odbora v skladu z 2. odstavkom tega
člena, sporoči Odbor svoje ugotovitve prizadeti državi pogodbenici s svojimi stališči
in predlogi glede na ugotovljeno stanje v zvezi z mučenjem.
5. Vsi postopki Odbora, ki so določeni od 1. do 4. odstavka tega člena, so zaupni.
Med postopkom se skuša doseči sodelovanje prizadete države pogodbenice, proti
kateri teče preiskava. Ko je končana preiskava in je izdelano poročilo po 2.odstavku
tega člena, Odbor lahko po posvetu s prizadeto državo pogodbenico odloči, da v
letno poročilo o svojem delu, ki ga pripravi v skladu s 24. členom te Konvencije,
vključi zgoščen prikaz rezultatov postopka.

21. člen

l. Vsaka država pogodbenica te Konvencije lahko v skladu z določbami tega člena
kadarkoli izjavi, da priznava pristojnost Odbora, da sprejema in obravnava sporočila,
v katerih ena država pogodbenica trdi, da druga država članica ni izpolnila obveznosti
po tej Konvenciji. Taka sporočila Odbor lahko sprejema in obravnava po postopku,
ki je predpisan v tem členu samo, če sporočilo predloži država pogodbenica, ki je
sama izjavila, da sprejema pristojnost Odbora za sprejemanje in obravnavanje takih
sporočil.Odbor ne obravnava po tem členu nobenega sporočila države, če ta ni prej
izjavila, da priznava pristojnost Odbora. Za sporočila, ki jih prejme Odbor po tem
členu, velja naslednji postopek:
(a) če država pogodbenica meni, da druga država članica ne izpolnjuje določb te
Konvencije, jo lahko pisno opozori na njene obveznosti. Opozorjena država v
roku treh mesecev po prejemu opozorila pošlje svoj odgovor v državi, ki jo je
opozorila na neizpolnjevanje določb Konvencije. V odgovoru lahko država
natančno opiše svoje postopke in pravna sredstva, s katerimi že zagotavlja ali
bo zagotavljala v prihodnosti izpolnjevanje obveznosti iz te Konvencije;
(b) če v šestih mesecih od dneva,ko je država pogodbenica prejela prvo pisno
opozorilo druge države, zadeva ni zadovoljivo rešena za obe državi, sme vsaka
izmed držav predložiti sporno zadevo Odboru in o tem obvestiti drugo državo;
(c) Odbor lahko vzame v obravnavo zadevo,ki mu je bila predložena po tem členu,
ko se prepriča, da so bila uporabljena in izčrpana vsa notranja pravna
sredstva v tej zadevi v skladu s splošno priznanimi načeli mednarodnega prava.
To načelo se ne uporablja,če se ugotovi,da se je uporaba sredstev neutemeljeno
dolgo zavlačevala ali ko ni pričakovati,da bo zadeva ugodno rešena v korist
osebe, ki je bila žrtev kršitve te Konvencije.
(d) Odbor razpravlja o sporočilih po tem členu na zaprtih sejah;
(e) gleden a določbo,vsebovano v točki (c), Odbor lahko ponudi zainteresiranima
državama pogodbenicama svoje dobre usluge z namenom, da bi rešili zadevo
po prijateljski poti ob spoštovanju obveznosti, ki so predvidene s to Konvencijo.
V ta namen lahko Odbor vsak čas, če smatra to za potrebno, ustanovi začasno
komisijo za pomiritve in spravo sprtih držav;
(f) v vsaki zadevi,ki mu je predložena v skladu s tem členom,lahko Odbor zaprosi
državi članici, vpleteni v spor iz točke (b), da mu pošljeta vsa pomembna obvestila;
(g) državi pogodbenici, omenjeni v točki (b), imata pravico biti zastopani na
obravnavi pred Odborom in dajati ustna ali pisna pojasnila in predloge;
(h) Odbor mora predložiti svoje poročilo v dvanajstih mesecih od dneva, ko je
prejel obvestilo iz točke( b);
(i) če je bila dosežena rešitev,predvidena v točki (e), se Odbor v svojem
poročilu omeji na ugotovljena dejstva in doseženo rešitev;
(ii) če ni bila dosežena rešitev,predvidena v točki (e), se Odbor v svojem
poročilu omeji na ugotovljena dejstva in poročilu priloži pisne navedbe
in zapisnik o ustnih navedbah v spor vpletenih držav članic. O vsaki zadevi
se pošlje poročilo vpletenim državam članicam.
2. Določbe tega člena začnejo veljati, ko pet držav pogodbenic te Konvencije poda
izjavo po 1.odstavku tega člena.Države pogodbenice predložijo svojo izjavo generalnemu
sekretarju Združenih narodov, ki pošlje overjene prepise izjav drugim državam
članicam. Taka izjava se lahko kadarkoli prekliče s sporočilom generalnemu sekretarju.
Preklic izjavene vpliva na obravnavo zadev, ki se že obravnavajo na podlagi sporočila
po tem členu. Od dneva, ko generalni sekretar prejme preklic izjave, Odbor ne
bo od take države sprejel več nobenega sporočila po tem členu, dokler ne bo država
podala novo izjavo.

22. člen

l.Država pogodbenica te Konvencije lahko v skladu s tem členom kadarkoli izjavi, da
priznava pristojnost Odbora, da sprejema in obravnava sporočila, ki jih dobi od
posameznikov ali v korist posameznikov, ki spadajo pod njeno jurisdikcijo in trdijo,
da so žrtve kršitve te Konvencije s strani države pogodbenice. Odbor ne bo sprejel
nobenega sporočila, ki se nanaša na državo pogodbenico, ki ni podala take izjave.
2. Odbor ne bo sprejel po tem členu nobenega nepodpisanega sporočila ali sporočila
Za katero bo ugotovil, da pomeni zlorabo pravice do takih sporočil ali da je nezdružljivo
z določbami te Konvencije.
3. Z izjemo, določeno v 2. odstavku tega člena, pošlje Odbor vsako prejeto sporočilo,
po tem členu državi pogodbenici te Konvencije, ki je podala izjavo po 1. odstavku
tega člena in za katero se domneva, da je kršila določbe te Konvencije. Država pogodbenica
mora v šestih mesecih po prejemu sporočila predložiti Odboru svojo pisno obrazložitev
ali stališča v zvezi s sporočilom o kršitvi te Konvencije in obvestiti Odbor o
svojih ukrepih v tej zadevi.
4. Odbor upošteva prejeta sporočila po tem členu in vsa zbrana obvestila, ki jih je dobil
od posameznikov ali v korist posameznikov in od prizadete države pogodbenice.
5. Odbor ne bo upošteval nobenega sporočila posameznika po tem členu, dokler se
ne prepriča:
(a) da zadeva še ni bila obravnavana v kakšnem drugem postopku mednarodne
preiskave ali poravnave;
(b) da je posameznik izčrpal prej vsa razpoložljiva pravna sredstva v svoji državi,
Razen v primeru, če so postopki s pravnimi sredstvi neutemeljeno dolgi ali če
je velika verjetnost, da zadeva ne bo ugodno rešena v korist osebe, ki je žrtev
kršitve te Konvencije.
6. Odbor razpravlja o sporočilih po tem členu na zaprtih sejah.
7. Odbor sporoči svoje mnenje državi pogodbenici in posamezniku.
8. Določbe tega člena začnejo veljati, ko pet držav pogodbenic te Konvencije poda
Izjavo po 1.odstavku tega člena. Države pogodbenice predložijo svoje izjave generalnemu
sekretarju Združenih narodov, ki pošlje overjene prepise izjav drugim državam
pogodbenicam. Taka izjava se lahko kadarkoli prekliče s sporočilom generalnemu
sekretarju. Preklic izjavene vpliva na reševanje zadev, ki so bile pred tem predložene
Odboru v skladu s tem členom. Od dneva, ko prejme generalni sekretar preklic izjave,
ne bo Odbor sprejel več nobenega sporočila posameznika ali v korist posameznika,
dokler država pogodbenica ne poda nove izjave.

23. člen

Člani odbora in začasnih komisij za poravnavanje sporov med državami, ki so imenovani
po 1. odstavku točke (e) 21.člena, imajo pravico do olajšav, posebnih pravic in
imunitet, ki veljajo za strokovnjake v službi Združenih narodov in so določene s Konvencijo
o posebnih pravicah in imunitetah Združenih narodov.

24. člen

Odbor predloži letno poročilo o svojem delu po tej Konvenciji državam pogodbenicam
in Generalni skupščini Združenih narodov.

III. DEL

25. člen

l. Ta Konvencija je odprta za podpis vsem državam.
2. Da bi postala ta Konvencija veljavna, mora biti ratificirana. Listina o ratifikaciji se
Predloži generalnemu sekretarju Združenih narodov.

26. člen

Ta Konvencija je na voljo za pristop vsem državam. Listina o pristopu se predloži
generalnemu sekretarju Združenih narodov.

27. člen

1. Ta Konvencija začne veljati trideseti dan od dneva, ko je generalnemu sekretarju
Združenih narodov predloženo dvajset listin o ratifikaciji ali pristopu.
2. Za vsako državo, ki bo ratificirala to Konvencijo ali bo k njej pristopila po predložitvi
dvajsetih listin o ratifikaciji ali pristopu, začne Konvencija veljati trideseti dan od
dneva predložitve njene listine o ratifikaciji ali pristopu.

28. člen

1. Vsaka država lahko ob podpisu ali ratifikaciji te Konvencije ali ob pristopu izjavi,
da ne priznava pristojnosti Odbora po 20. členu te Konvencije.
2. vsaka država pogodbenica, ki bo izrazila pridržek v skladu s 1. odstavkom tega
člena, lahko kadarkoli prekliče izjavo s sporočilom generalnemu sekretarju Združenih
narodov.

29. člen

1. Vsaka država pogodbenica te Konvencije lahko predlaga spremembo Konvencije.
Predlog se pošlje generalnemu sekretarju Združenih narodov, ki obvesti o predlagani
Spremembi države pogodbenice in jih povabi, naj mu sporočijo, ali podpirajo sklic
konference držav zaradi obravnavanja in glasovanja o predlogu sprememb. Če se v
štirih mesecih od dneva tega sporočila vsaj tretjina držav pogodbenic strinja s sklicem
take konference, generalni sekretar skliče konferenco pod pokroviteljstvom Združenih
narodov. Vsako spremembo, ki jo sprejme večina držav pogodbenic, ki so navzoče in
glasujejo na konferenci, pošlje generalni sekretar v sprejetje vsem državam članicam.
2. Sprememba te Konvencije, ki je bila sprejeta v skladu s 1. odstavkom tega člena,
začne veljati, kadar dve tretjini držav pogodbenic te Konvencije obvesti generalnega
sekretarja Združenih narodov, da so jo sprejele po postopku v skladu z njihovo ustavo.
3. Ko začnejo veljati spremembe, so spremembe obvezne za tiste države pogodbenice,
ki so jih sprejele, za druge države pogodbenice pa veljajo še naprej določbe te
Konvencije in vseh prejšnjih dopolnil, ki so jih sprejele.

30. člen

1. Spori med državami glede razlage ali uporabe te Konvencije se rešujejo s pogajanji.
Če države spora ne morejo rešiti s pogajanji, lahko vsaka izmed držav predlaga, naj se
Spor reši z arbitražo. Če se v roku šestih mesecev od dneva zahteve za razsodništvo
države ne sporazumejo o organizaciji razsodništva, lahko vsaka izmed njih predloži
spor Meddržavnemu sodišču v skladu s Statutom sodišča.
2. Vsaka država lahko ob podpisu ali ratifikaciji te Konvencije ali ob pristopu izjavi,
da zanjo ne velja l. odstavek tega člena. Drugih držav pogodbenic ne zavezuje prvi
odstavek tega člena glede držav, ki so podale tako izjavo.
3. Vsaka država pogodbenica, ki je podala izjavo v skladu z 2. odstavkom tega člena, lahko
izjavo kadarkoli prekliče in to sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov.

31. člen

1. Država pogodbenica lahko odpove to Konvencijo s pisno odpovedjo, ki jo pošlje
generalnemu sekretarju Združenih narodov. Odpoved začne veljati eno leto od dneva,
ko generalni sekretar prejme pisno odpoved.
2. S tako odpovedjo ne prenehajo obveznosti države pogodbenice po tej Konvenciji
glede dejanj ali opustitev pred začetkom veljave odpovedi. Odpoved ne vpliva na nadaljevanje obravnave zadev, ki so bile predložene Odboru od dneva začetka veljave
odpovedi.
3. Po začetku veljavnosti odpovedi posamezne države pogodbenice Odbor ne začne
obravnave nobene nove zadeve glede te države.

32. člen

Generalni sekretar Združenih narodov obvesti vse države pogodbenice Združenih
narodov in vse države, ki so podpisale to Konvencijo ali so k njej pristopile:
(a) o podpisih, ratifikacijah ali pristopih v skladu s 25. in 26. členom;
(b) o datumu začetka veljave te Konvencije v skladu s 27. členom in o začetku
veljave vsake spremembe v skladu z 29. členom;
(c) o vsaki odpovedi Konvencije po 31. členu.

33. člen

l. Ta Konvencija, katere arabsko, kitajsko, angleško, francosko, rusko in špansko besedilo
je enako verodostojno, se deponira v arhivu Združenih narodov.
2. Generalni sekretar Združenih narodov pošlje overjene prepise te Konvencije vsem
državam.