Smernice EU glede nasilja nad ženskami in boja proti vsem vrstam diskriminacije proti njim

1. Namen teh smernic

Sprejetje smernic glede nasilja nad ženskami izraža jasno politično voljo EU, da vprašanje pravic žensk obravnava kot prednostno nalogo in jo na koncu vključi v ukrepe EU na tem področju. EU se je usmerila v vprašanje nasilja nad ženskami in deklicami in je tako prevzela način učinkovitega delovanja proti eni od glavnih kršenj človekovih pravic v današnjem svetu. Te smernice se naslanjajo na trden večstranski pravni red, katerega najnovejši vidiki so podrobna študija generalnega sekretarja Združenih narodov o vseh oblikah nasilja nad ženskami (2006), prispevek o kazalcih nasilja, ki ga je pripravila Yakin Ertük, posebna poročevalka Združenih narodov za nasilje nad ženskami (2008), Resolucija 61/143 Združenih narodov o pospešenem ukrepanju za izkoreninjenje vseh oblik nasilja nad ženskami (2006), Resoluciji VS ZN 1325 (2000) in 1820 (2008) o "ženskah, miru in varnosti", Resolucija 2005/2215 Evropskega parlamenta o razmerah žensk v oboroženih spopadih in njihova vloga v obnovi in procesu demokratizacije v postkonfliktnih razmerah, zadevni členi konvencij o človekovih pravicah in mednarodnega humanitarnega prava ter Rimski statut, s katerim je bilo ustanovljeno mednarodno kazensko sodišče.

Namen teh smernic je tudi pospešiti izvajanje večjega števila konkretnih projektov za ženske in deklice, ki jih zlasti financira Evropski instrument za demokracijo in človekove pravice in tudi vrsta drugi ustrezni finančni instrumenti EU in držav članic.

Sprejetje teh smernic ponovno jasno potrjuje, da so človekove pravice univerzalne.

2. Opredelitev pojmov

Za namene teh smernic opredelitev nasilja nad ženskami temelji na deklaraciji o izkoreninjenju nasilja nad ženskami:

"izraz "nasilje nad ženskami" pomeni vsako dejanje nasilja usmerjenega proti ženskam, zaradi katerega ženske utrpijo oziroma lahko utrpijo izgubo ali so žrtve fizičnega, spolnega ali psihičnega trpljenja, vključno z grožnjo s tovrstnimi dejanji, prisilo ali samovoljnim odvzemom prostosti, bodisi v javnem ali v zasebnem življenju"

3. Operativne smernice

EU opozarja, da so trije neločljivi cilji boja proti nasilju nad ženskami naslednji: preprečevanje nasilja, varovanje in podpora žrtev ter pregon storilcev.

3.1. Operativni cilji:

3.1.1. Spodbujati enakost med moškimi in ženskami in boriti se proti diskriminaciji do žensk EU bo opozorila, da ovire pri izvajanju družbeno-gospodarskih in političnih pravic žensk še bolj izpostavljajo slednje nasilju. V zvezi s tem in zato, da se prepreči to nasilje, se mora strategija držav članic in EU v okviru njenega zunanjega ukrepanja, zlasti posvetiti zakonodaji in javni politiki, ki imata diskriminatorne učinke do žensk in

deklic, kot tudi do odsotnosti ustreznega ukrepanja proti diskriminaciji v zasebnem sektorju in stereotipih, povezanih s spoloma.

3.1.2. Zbiranje podatkov o nasilju nad ženskami in opredelitev kazalcev:

Ne glede na uspehe zadnjih let je treba razpolagati s primerljivimi in točnimi kvantitativnimi in kvalitativnimi podatki o vseh oblikah nasilja nad ženskami in deklicami kot tudi ustreznimi kazalci, da bi ukrepe in strategije držav članic lahko oblikovali na podlagi izkušenj. Še vedno obstajajo velike razlike pri vrsti zbranih podatkov glede preučevane skupine prebivalstva in vrste nasilja. EU se bo potrudila opredeliti institucionalne in druge mehanizme za zbiranje podatkov in bo tudi prispevala h krepitvi nacionalnih zmogljivosti za zbiranje in širitev zanesljivih in točnih podatkov.

3.1.3. Izvedba usklajenih in učinkovitih strategij:

Namen ukrepov EU bo opozarjati države članice, da imajo dvojno odgovornost: preprečevati nasilje nad ženskami in deklicami ter se odzivati nanj. Države članice morajo vzpostaviti strategije preprečevanja kot tudi varovanja in podpiranja žrtev nasilja ter to zagovarjati na vseh stopnjah (krajevni, nacionalni, regionalni in mednarodni) in v vseh družbenih sektorjih, zlasti pa pri političnih voditeljih, v javnem in zasebnem sektorju, civilni družbi in medijih. Oblikovati se morajo zanesljivi institucionalni mehanizmi na krajevni, regionalni in nacionalni ravni, da se zagotovi delovanje, usklajevanje in nadzor teh strategij.

3.1.4. Boj proti nekaznovanju odgovornih za nasilje nad ženskami in dostop žrtev do

pravice:

EU se bo osredotočila na brezpogojno zahtevo, da države članice zagotovijo, da se

nasilje nad ženskami in deklicami kaznuje po zakonu in da storilci nasilnih dejanj nad

ženskami in deklicami pred zakonom odgovarjajo za svoja dejanja. Države članice

morajo zlasti raziskati nasilna dejanja nad ženskami in deklicami na hiter, podroben,

nepristranski in resen način ter jamčiti, da pravosodni in kazenski sistem, zlasti pa

postopkovni in dokazni predpisi, vsebujejo potrebna določila, ki spodbujajo ženske k

pričanju, pri tem pa jim zagotavljajo varovanje v okviru pregona storilcev nasilnih

dejanj nad njimi in zlasti omogočajo žrtvam in njihovim predstavnikom, da nastopajo

kot tožbene stranke. Boj proti nekaznovanju se izvaja tudi preko pozitivnih ukrepov, kot so usposabljanje policajev in zagotavljanje varnosti, pravna pomoč in dejansko

varovanje žrtev in prič ter zagotovitev takšnih razmer, da žrtve ne bi bile več ekonomsko odvisne od povzročiteljev nasilja.

3.2. Načini posredovanja EU:

Z načini posredovanja se mora zagotoviti vključenost vseh akterjev EU, predvsem pa

veleposlaništev držav članic, delegacij Komisije in generalnega sekretariata Sveta EU. EU bo zagotovo ustrezno upoštevala sinergije med izvajanjem teh smernic in drugih smernic EU na področju človekovih pravic, zlasti smernic o pravicah otrok in zagovornikih človekovih pravic. Pri izvajanju operativnih ciljev EU na področju boja proti nasilju nad ženskami bo EU posredovala na naslednje načine:

3.2.1. Splošni ukrepi:

V odnosih s tretjimi državami in regionalnimi organizacijami bo EU zagotovila stalno

obravnavo boja proti nasilju nad ženskami in deklicami ter diskriminaciji, ki je izvor

tega nasilja. Ti ukrepi bodo zlasti zadevali skladnost nacionalnega pravnega okvira s

standardi in mednarodnimi zavezami držav članic na tem področju ter njihovo dejansko izvajanje in nadzor. EU bo poleg tega zagotovila, da bodo pravice žensk omenjene v vseh mandatih posebnih predstavnikov in odposlancev EU.

V pripravi na vse ukrepe bo EU zagotovila, da:

(a) se opredelijo vrste nasilja nad ženskami in deklicami ter analizirajo podatki in

ustrezni kazalci teh vrst nasilja;

(b) se identificirajo zakoni in prakse, ki so očitno in de facto diskriminatorni in so

izvor tega nasilja;

(c) identificira odsotnost in/ali pomanjkanje posebne javne politike v odgovor na

nasilje nad ženskami;

(d) se identificirajo mednarodni in regionalni instrumenti varovanja pravic žensk, ki

so jih ratificirale države, vključno z obstojem pridržkov, in njihova vključitev v

domače pravo;

(e) se identificirajo priporočila mednarodnih in regionalnih mehanizmov za te države

v zvezi s pravicami žensk in nasiljem nad njimi.

Pri teh ukrepih bo EU zlasti zavzela stališča in dala pobude, ki sledijo:

(f) spodbujati ratifikacijo Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk

in neobveznega protokola, protokola Afriške listine o človekovih pravicah in

pravicah narodov, ki zadeva pravice žensk, in Medameriške konvencije o

preprečevanju in izkoreninjenju nasilja nad ženskami;

(g) spodbujati obsodbo pridržkov glede konvencije, zlasti tistih ki so v nasprotju s

cilji in namenom konvencije, in se pri tem opreti na razlago ter pridržkov Odbora

za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW);

(h) spodbujati, po potrebi tudi s tehnično podporo, pravočasno predložitev poročil

Odboru za odpravo diskriminacije žensk in nadaljnje ukrepanje na podlagi teh

poročil in priporočil odbora;

(i) ohraniti dialog in redna posvetovanja z zagovorniki pravic žensk in ženskimi

organizacijami;

(j) spodbujati sodelovanje zagovornikov pravic žensk in ženskih organizacij pri

oblikovanju, izvedbi in oceni javne politike na tem področju;

(k) spodbujati države članice, da se v okviru splošnega rednega pregleda (EPU)

konkretno zavežejo boju proti nasilju nad ženskami in njihovi diskriminaciji;

(l) spodbujati oblikovanje novih regionalnih in mednarodnih instrumentov na tem

področju.

3.2.2. Posebni dodatni ukrepi za boj proti nasilju nad ženskami

Ukrepi za boj proti nasilju nad ženskami se bodo izvajali v okviru naslednjih pobud:

(a) s spodbujanjem in pozivanje posebnega poročevalca ZN za nasilje nad ženskami v primerih, ko je takšno nasilje zalo razširjeno in ostaja v veliki meri nekaznovano;

(b) v primerih, ko je bil izveden obisk, z zagotavljanjem nadaljnjega ukrepanja na

podlagi priporočil, zaključkov in ugotovitev poročevalca;

(c) s podporo ukrepov za boj proti nekaznovanosti v zvezi z nasiljem nad ženskami in

deklicami, zlasti z nadzorom vseh pravnih postopkov v zvezi s primeri takega nasilja;

(d) s podporo zagovornikov pravic žensk in človekovih pravic, zlasti tistih, ki so tarča

groženj ali žrtve posebnega in ciljnega zatiranja in nadlegovanja;

(e) s spodbujanjem in podporo politik in kampanj za ozaveščanje o enakosti spolov in

za boj proti nasilju nad ženskami, zlasti ciljno usmerjenih kampanj za ozaveščanje moških in fantov;

(f) s spodbujanjem in podporo kampanj, usmerjenih na sistematično zanemarjanje

deklic, zlasti kar zadeva uradno registriranje rojstev in šolanje.

3.2.3. Posamezni primeri

EU bo preučila možnosti za uvedbo posebnih ukrepov, če ugotovi, da so posamezni

primeri še posebej resni, zlasti nasilje, ki ga izvaja ali dopušča država v nasprotju z

mednarodnimi zavezami in temeljnimi pravicami v zvezi s fizično nedotakljivostjo in

nediskriminacijo, in če ni zagotovljenih med drugim zadovoljivih ukrepov na nacionalni ravni.

To zlasti velja za primere najočitnejših kršitev, ki izpolnjujejo enega ali več izmed

naslednjih meril:

3.2.3.1. primeri nasilja, pri katerih obstaja verjetnost, da storilci pred sodiščem ne bodo odgovarjali za svoja dejanja sorazmerno z resnostjo teh kaznivih dejanj;

3.2.3.2. primeri nasilja, katerih žrtve po vsej verjetnosti ne bodo imele dostopa do

ustreznih in nediskriminatornih pravnih sredstev pred kazenskimi in civilnimi

sodišči;

3.2.3.3. primeri, ki odražajo ponavljajočo, sistematično ali obsežno prakso, v zvezi s

katero ne obstajajo zakoni in javne politike ali ti niso ustrezni, zlasti najresnejši

primeri, kot so umori ali prisilni samomori, storjeni v imenu časti;

3.2.3.4. primeri, ki izvirajo iz diskriminatornih zakonov in praks;

3.2.3.5. primeri groženj, nadlegovanja in zatiranja zagovornic človekovih pravic ter nasilja nad njimi.

3.2.4. Okvir za dialog v okviru EU

Evropska unija bo redno obravnavala vprašanje nasilja nad ženskami in diskriminacijo, iz katere to nasilje izvira, in sicer prek posebnega dialoga o človekovih pravicah in po potrebi dialoga o drugih politikah EU.

Te teme bi lahko uvrstili na dnevni red takih dialogov v obliki posebnih točk ali z

vključitvijo v eno ali več točk, ki obravnavajo vprašanja spolov. V zvezi s tem bo EU izvedla ukrepe na podlagi priporočil in ugotovitev mednarodnih in regionalnih mehanizmov za zaščito pravic žensk in boj proti nasilju nad ženskami, zlasti tistih, ki jih je izrazil posebni poročevalec ZN za nasilje nad ženskami, tistih, ki se nanašajo na ženske znotraj okvira EPU, sklepe in priporočila Odbora za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW) in tistih, ki so jih izpostavili regionalni mehanizmi zaščite.

3.2.5. Oblikovanje poročil o človekovih pravicah

Vodje misij morajo v poročila sistematično vključiti del o spoštovanju človekovih pravic z analizo spoštovanja temeljnih pravic žensk, s posebno navedbo njihove pravice do telesne nedotakljivosti in nediskriminacije, ter spoštovanju mednarodnih zavez držav v zvezi z nasiljem nad ženskami.

Poročila se bodo nanašala na:

• institucionalne in druge mehanizme, odgovorne za zbiranje kakovostnih in količinskih podatkov na vsem ozemlju in v vseh vrstah okolij (gospodinjstva, delovna mesta, izobraževalni zavodi, pripori in druge javne ustanove, itd.);

• statistike, razvrščene po spolu, starosti in drugih ustreznih dejavnikih in

informacije o razširjanju teh statistik zadevnim ključnim akterjem in javnosti;

• zakonodajni okvir, kakor je določen v predhodnih pristopih in zlasti obstoj diskriminatornih zakonov in praks. Posebni predstavniki in odposlanci EU morajo upoštevati pravice žensk in v svoja poročila vključiti informacije o tej temi.

3.2.6. Zavzemanje za pravice žensk v mednarodnih forumih

EU bo nadaljevala svojo aktivno vlogo v mednarodnih forumih (zlasti Združenih

narodih) pri zavzemanju za pravice žensk in zlasti preprečevanju nasilja nad ženskami. Zagotovila bo neovirano usklajevanje z vsemi organi ZN za pravice žensk, nenehno podpirala njihovo delo in razširjala enotna in jasna sporočila v teh forumih ter s tem krepila vlogo in vpliv ukrepov EU na tem področju.

3.2.7. Dvostransko in večstransko sodelovanje

Ukrepi za boj proti nasilju nad ženskami in deklicami bodo imeli prednost v okviru

dvostranskega in večstranskega sodelovanja na področju zaščite človekovih pravic, v

sodelovanju s civilno družbo, tudi v na pravosodnem in izobraževalnem področju.

Posebna pozornost bo namenjena takemu sodelovanju v okviru Evropske pobude za

demokracijo in človekove pravice, vendar tudi prek vseh drugih ustreznih finančnih

instrumentov EU in držav članic. Cilj takega sodelovanja bo med drugim zlasti podpora programov civilne družbe, s poudarkom na naslednjih prednostnih področjih:

3.2.7.1. Pravna sredstva, rehabilitacija in dostop do oskrbe

(a) podpora programov za spodbujanje in zagotavljanje dostopa žrtev nasilja do sodnega varstva, vključno z žrtvami nasilja, ki se udeležijo sojenja;

(b) podpora za dostop do ustreznih brezplačnih storitev oskrbe na področjih psihološke pomoči, pravne pomoči, nastanitve in ponovnega vključevanja žrtev nasilja in njihovih otrok, med drugim z javnimi informativnimi kampanjami za take storitve;

(c) spodbujanje dostopa žensk in deklic do informacij in zdravstvenih storitev, zlasti kar zadeva spolno in reproduktivno zdravje, in s tem povezanih pravic, med drugim, da se jih bolje zaščiti pred okužbo z virusom HIV; pri tem EU izraža podporo in zavezanost vsestranskemu izvajanju akcijskega programa iz Kaira, sprejetega na Mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju (ICPD) leta 1994, in glavnih

ukrepov za nadaljnjo uporabo akcijskega programa ICPD, sprejetega na ICPD + 5, ter izjav in akcijskega načrta iz Kopenhagna, pekinških izhodišč za ukrepanje in razvojnih ciljev tisočletja;

(d) podpora programov za spodbujanje žensk, da uveljavljajo pravico za sprejemanje odločitev o vprašanjih v zvezi z njihovim spolnim življenjem svobodno ter brez omejevanja, diskriminacije in nasilja;

(e) podpora programov, usmerjenih v kategorije žensk, ki zahtevajo posebno pozornost zaradi povečanega tveganja, da postanejo žrtve nasilja.

3.2.7.2. Preprečevanje nasilja

(a) spodbujanje in podpora ukrepov za boj proti nekaznovanosti v zvezi z nasiljem nad ženskami in deklicami;

(b) podpora izobraževanja na področju temeljnih pravic ter krepitve vloge žensk in deklic;

(c) podpora kampanj, med drugim na področju ozaveščanja in komuniciranja, s poudarkom na enakosti spolov in ukrepih za boj proti nasilju nad ženskami in deklicami z odpravo stereotipov, povezanih s spolom, ki prispevajo k nasilju nad ženskami in deklicami;

(d) podpora programov, katerih cilj je povečanje ekonomske neodvisnosti žensk;

(e) podpora usposabljanja policistov ter sodnikov in zaposlenih na sodiščih v zadevah s področja nasilja nad ženskami in deklicami ter vzrokih in posledicah tega nasilja.

3.2.7.3. Krepitev zmogljivosti

(a) zagotovitev pomoči nacionalnim akcijskim načrtom za izvajanje priporočil Odbora za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW), vključno z njihovim notranjim razširjanjem;

(b) zagotovitev pomoči za uvedbo učinkovitih usklajenih mehanizmov za zbiranje podatkov o nasilju nad ženskami in deklicami;

(c) podpora organizacij žensk in zagovornic človekovih pravic in splošneje organizacij civilne družbe, ki se borijo proti nasilju nad ženskami;

 (d) zagotavljanje ustreznega usposabljanja vsem strokovnjakom, odgovornim za obravnavo nasilja nad ženskami ter vzrokov in posledic takega nasilja (policistom, sodnikom in zaposlenim na sodiščih, strokovnjakom s področja zdravstvenega varstva in izobraževanja ter zaposlenim v medijih);

(e) podpora programov za povečanje pooblastil policije, da posreduje v primerih nasilja, in zlasti nasilja v družini, in sicer z uvedbo standardiziranih protokolov za posredovanje, na podlagi Resolucije Združenih narodov o preprečevanju kriminala in odzivanju kazenskega prava na nasilje nad ženskami;

(f) podpora ustanavljanja centralnih in centraliziranih upravnih služb, zadolženih za izboljšanje statusa žensk;

(g) zagotavljanje pomoči nacionalnim akcijskim programom pri izvajanju Resolucije št. 1325 Varnostnega sveta Združenih narodov.

3.3. Vrednotenje:

Delovna skupina za človekove pravice v Svetu bo izvajanje smernic redno vrednotila na podlagi poročil vodij misij in neformalnih posvetovanj s civilno družbo. COHOM bo Svet obveščal o izvajanju smernic in mu predlagal potrebne izboljšave pri izvajanju smernic.

________________

Priloga 1

Uvod v problematiko nasilja nad ženskami, njegovih oblik, vzrokov in posledic

Nasilje nad ženskami in deklicami, v kakršni koli obliki, je resnično zlo. Glede na razpoložljive podatke je to svetoven in sistematičen pojav. To nasilje ima različne oblike in se pojavlja na različne načine, ki se med seboj prepletajo in razlikujejo odvisno od socialnega, gospodarskega, kulturnega in političnega družbenega konteksta. Za nasilje nad ženskami in deklicami velja, da poleg drugega obsega različne oblike fizičnega, spolnega in psihološkega nasilja, a) do katerega prihaja v družini (vključno s prenatalno izbiro spola zarodka (razen iz medicinskih razlogov); sistematičnim zanemarjanjem deklic; prisilnimi porokami; prezgodnimi porokami; nasiljem s strani partnerjev in bivših zakoncev; napadi s kislino; nasiljem v zvezi z doto ter nasiljem, umori in prisilnimi samomori, storjenimi iz časti; udarci; spolnimi uslugami, v katere so doma prisiljene deklice, tudi incestom; posilstvom med običajnima ali sobivajočima partnerjema; spolnim pohabljanjem žensk in drugimi tradicionalnimi praksami, ki posegajo v žensko telo; b) do katerega prihaja v družbi (vključno s posilstvom; spolnimi uslugami; spolnimi nadlegovanjem in vsemi oblikami nadlegovanja, povezanimi s spolom žrtve; zastraševanjem na delovnem mestu, v izobraževalnih zavodih in drugje; zvodništvom in

izkoriščanjem sočloveka, ki se prostituira; sodobnimi oblikami suženjstva; umori žensk; nasiljem nad ženskami in deklicami v konfliktnih in pokonfliktnih razmerah; izraba žensk in deklic v spolne in vse druge namene); c) Nasilje nad ženskami obsega vsa našteta ravnanja, ne glede na to, ali jih država izvaja ali dopušča.

V zvezi s tem je treba poudariti, da četudi – kakor priznava generalni sekretariat Združenih narodov v svoji poglobljeni študiji – so storilci pri nasilju nad ženskami največkrat posamezniki in je vanj vpletenih več oseb in subjektov, to dejstvo držav nikakor ne odvezuje obveznosti, da ustrezno ukrepajo, kakor je zapisano v priporočilu 19 Odbora za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk.

Poleg tega so ob nekaterih dejavnikih žrtve lahko še bolj ranljive zaradi večkratne diskriminacije, ki je povezana po eni strani s spolom, po drugi pa s pripadnostjo manjšinskim ali posebnim etničnim skupinam, z njihovo vero ali jezikom, njihovo avtohtonostjo, migrantskimi okoliščinami,

razseljenostjo in begunstvom, s tem, da živijo v nerazvitem okolju ali številčno nazadujočih podeželskih skupnostih, v zavodih in zaporih, s tem, da so invalidne ali okužene s HIV, z dejstvom, da so lezbijke, biseksulke ali transseksualke, s tem, da so dekleta, starejše ali ovdovele in z vsemi drugimi oblikami diskriminacije. Nenazadnje so posilstvo, suženjstvo, spolne storitve in izkoriščanje v kriznih razmerah in v oboroženih spopadih najbolj sistematične in splošne pojavne oblike nasilja nad ženskami. Nasilje nad ženskami ima poleg hudih posledic za telesno in duševno zdravje žrtev (med drugim znatno povečanje tveganja za okužbo s HIV) tudi pomembne socialne učinke in visoko gospodarsko ceno. K temu je treba prišteti še ceno politične in socialne nestabilnosti, ki izhaja iz prenašanja

nasilja z generacije na generacijo. Nasilje nad ženskami te siromaši kot posameznice obenem pa tudi njihovo družino, srenjo, družbo in državo. Zato nasilje nad ženskami ovira razvoj. Nasilje nad ženskami in deklicami ima določene strukturne vzroke, denimo razmerje moči med moškimi in ženskami, deklicami in dečki, ki je vedno bilo neenakopravno in zaznamuje mnoge družbe. Nadalje se nasilje, katerega žrtve so ženske, upravičuje z običajskimi, tradicionalnimi in verskimi vrednotami. Gospodarska neenakost in nezadostna neodvisnost sta odločilna dejavnika nasilja, saj je zanju značilna omejena zmožnost ukrepanja in odločanja med ženskami, ter

povečujeta njihovo izpostavljenost nasilju. Politična nestabilnost in oboroženi spopadi so še dodaten vir nasilja zoper ženske in deklice. Celo po koncu vojne se še dolgo ohranja nasilno ozračje in v številnih državah, v katerih so potekali oboroženi spopadi, večja sprejemljivost nasilja in močna razširjenost orožja prineseta več nasilja tudi v času po konfliktu. Tega zla ni mogoče zatirati učinkovito brez upoštevanja vseh teh vidikov.

_____________

Priloga 2

Mednarodni pravni okvir in obveznosti držav v zvezi z zatiranjem nasilja nad ženskami

Mednarodna skupnost privrženost varovanju pravic in dostojanstva moških in žensk razglaša v mnogih sporazumih in političnih zavezah. Od razglasitve Splošne deklaracije o človekovih pravicah je preteklo že 60 let; v njej je jasno zapisano, da se "vsi ljudje […] rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice" ter da je "vsakdo […] upravičen do uživanja vseh pravic in

svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na […] kakršnokoli […] okoliščino", vključno s spolom. Odbor za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW – Committe on the Elimination of Discrimimation Against Women), ki je varuh Konvencije iz leta 1979, je nasilje nad ženskami opredelil kot obliko diskriminacije v smislu Konvencije in si je kot takšno to vprašanje prizadeval odločneje uvrstiti v delovne načrte institucij in mehanizmov na področju človekovih pravic. Na podlagi svetovne konference o človekovih pravicah, ki je potekala leta 1993 na Dunaju, je

Komisija ZN za človekove pravice leta 1994 imenovala posebnega poročevalca za vprašanje nasilja nad ženskami, Generalna skupščina pa je istega leta lahko sprejela izjavo o odpravi nasilja nad ženskami. Svetovna konferenca je potrdila univerzalnost in neločljivost človekovih pravic. V izjavi je naveden niz ukrepov, ki naj bi jih države sprejele za preprečevanje in odpravo te vrste nasilja. Od držav med drugim zahteva, da obsodijo nasilje nad ženskami in se vzdržijo sklicevanja na kakršne koli običaje, izročilo ali verske vidike, da bi se izognile obveznosti, da to nasilje odpravijo.

Pekinška izhodišča, sprejeta leta 1995, je na zgodovinski konferenci ZN o položaju žensk v svetu podprlo 189 držav. Ta izhodišča navajajo dvanajst področij, na katerih so potrebne izboljšave, med njimi tudi zatiranje nasilja nad ženskami. Te vidike so nato preučili na konferenci leta 2005 v New Yorku ob desetletnici izhodišč. Na najvišji ravni je Unija svojo podporo pekinškim izhodiščem za ukrepanje izrekla na vrhu voditeljev držav in vlad decembra 1995 v Madridu. Svet Evropske unije od leta 1999 vsako leto sprejme sklepe o kazalcih in referenčnih merilih in tako zagotavlja bolj ciljno usmerjeno in strukturirano letno spremljanje. Leta 2002 je bilo za nasilje nad

ženskami pripravljenih več kvantitativnih in kvalitativnih kazalcev. Pregled pekinških izhodišč za ukrepanje po petih letih (Peking+) vladam nalaga, da sprejmejo primerne ukrepe za odpravo nasilja nad ženskami in diskriminacije žensk s strani katere koli osebe, organizacije ali podjetja in da vsako nasilje nad ženskami in deklicami obravnavajo kot kršitev, ki se kaznuje.

Soglasno sprejeta resolucija št. 61/143(2006) Generalne skupščine Združenih narodov o okrepitvi ukrepov za odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami potrjuje vse mednarodne zaveze držav, med njimi tudi obveznost širjenja in varovanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin žensk in deklic in ustreznega ukrepanja za preprečevanje nasilnih dejanj, njihovo preiskovanje, kaznovanje njihovih storilcev in varovanje žrtev, navaja pa tudi, da vsako neizpolnjevanje te obveznosti pomeni

napad na človekove pravice in temeljne svoboščine žensk in deklic ter onemogoča njihovo uresničevanje.

Resoluciji VSZN 1325 (2000) in 1820 (2008) navajata zaveze mednarodne skupnosti v zvezi z zatiranjem nasilja nad ženskami v kontekstu oboroženih spopadov. Resolucija 1820 poudarja povezavo med ohranjanjem miru in mednarodne varnosti in zatiranjem spolnega nasilja nad ženskami v kontekstu oboroženih spopadov. Resolucija 1820 (2000), v kateri so povzete določbe člena 7 Rimskega statuta MKS, države članice opozarja, da "so posilstvo in druge oblike spolnega nasilja lahko vojni zločin, zločin proti človeštvu ali sestavni del zločina genocida, poudarja, da se za zločine spolnega nasilja ne sme uporabiti ukrepov amnestije, ki se sprejmejo v procesu poravnave sporov [...]".

Resolucija Evropskega parlamenta 2005/2215 o položaju žensk v oboroženih spopadih in njihovi vlogi pri obnovi in demokratizaciji po koncu konfliktov podaja splošni okvir ukrepanja EU v zvezi z vprašanjem žensk v oboroženih spopadih in zlasti nasiljem nad njimi. Nasilje nad ženskami je prav tako glavna tema številnih pobud, denimo Sveta Evrope in OVSE, tj. organizacij, v katerih EU nastopa kot pomemben akter. V tej resoluciji Evropskega parlamenta iz leta 2005 so nanizane konkretne dejavnosti, pristopi in ukrepi, ki jih je treba sprejeti za učinkovito zatiranje tega zla. Pričujoče smernice prenašajo te obveznosti v okvir EU. S tem krepijo evropski okvir varovanja pravic žensk in spodbujanja enakosti spolov v zunanjih odnosih, kakor ga opredeljujejo načrt za enakost med ženskami in moškimi, sporočilo Komisije iz leta 2007 o enakosti moških in žensk in krepitvi vloge žensk pri razvojnem sodelovanju in sklepi Sveta o tem sporočilu ter druge smernice o človekovih pravicah, sprejete v okviru skupne zunanje in varnostne politike EU (SZVP).