Sporočilo EK: Kodeks ravnanja EU o delitvi dela v razvojni politiki

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

Kodeks ravnanja EU o delitvi dela v razvojni politiki

Uvod

Evropski državljani hočejo močnejšo Evropo, ki je sposobna izboljšati življenjske pogoje najrevnejših na svetu. Evropo, ki nudi več, bolje in hitreje v boju proti svetovni revščini. Bolj razpoznavno Evropo s političnim vplivom, ki se ujema z ravnijo njene finančne velikodušnosti.

Vendar hočejo evropski državljani tudi učinkovitejšo in uspešnejšo Evropo. Veliko število dejavnosti in struktur razvojne pomoči je v zadnjem desetletju povzročilo zapleteno in drago industrijo razvojne pomoči. V vsaki državi v razvoju je povprečno 350 donatorskih misij letno. Preveč donatorjev se osredotoča na iste države in na iste sektorje. V Mozambiku, na primer, je najmanj 27 donatorjev, ki se borijo proti HIV. Zato države v razvoju pogosto s težavo obvladujejo več misij, nepotrebne upravne stroške, prekrivanja in podvajanja ter razlike v zahtevah donatorjev, pravilih in pogojih. Te razmere zmanjšujejo preglednost in povečujejo morebitno korupcijo. Druge države, kot so Srednjeafriška republika ali Somalija, pa nasprotno trpijo zaradi tako imenovanega pomanjkanja donatorjev, ki jih skoraj v celoti puščajo same.

Soglasno je ugotovljeno, da te nejasne in zapletene razmere niso trajnostne in da mora Evropska unija (EU) prevzeti pobudo za obravnavanje problema. Pojav novih donatorjev EU in zaveza k podvojitvi pomoči EU sta okrepila nadaljnjo ozaveščenost, da je potrebno temeljito izboljšanje. S sprejetjem Evropskega soglasja o razvoju iz leta 2005[1] je EU ustvarila nov zagon. Svet, Parlament in Komisija so se prvič v zgodovini strinjali glede vrste skupnih vrednot, načel in ciljev razvojne politike EU, s katerimi bi EU postala vodilna v svetu na področju razvoja. Nekaj mesecev pozneje, aprila 2006, se je EU strinjala glede paketa ukrepov, ki nudijo večjo, boljšo in hitrejšo pomoč.

Prišel je čas, da z besed preidemo k dejanjem. Kdo počne kaj je bistveno vprašanje, ki ga mora EU obravnavati, če hoče doseči napredek pri izvajanju nove razvojne politike EU. Zato je cilj tega sporočila predstaviti vrsto konkretnih ukrepov za boljše dopolnjevanje in delitev dela med donatorji EU. Da bi ta cilj dosegla, mora EU vnaprej analizirati glavne izzive in priložnosti (del 1) ter opredeliti koncepte in načela za ukrepanje EU (del 2). EU mora na tej podlagi opredeliti pot naprej (del 3).

1. Priložnost, kakršne še ni bilo

Dopolnjevanje ni novo politično vprašanje. Mednarodni donatorji in organizacije, kot so Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, Združeni narodi ter Svetovna banka, imajo dolgoročne izkušnje pri prizadevanju za izboljšanje dopolnjevanja. Sporočila in resolucije Sveta iz leta 1995[2] in 1999[3], mnoga poročila in različne poskusne pobude na evropski ravni kažejo zavezo EU k spodbujanju delitve dela. Skupna politična izjava novembra 2000[4] o razvojni politiki je bil prvi poskus, da se z opredelitvijo področij, na katerih ima pomoč Skupnosti dodano vrednost, doseže operativno dopolnjevanje med Komisijo in državami članicami. Vendar mnoge od teh političnih pobud niso bile uresničene zaradi političnih in operativnih težav, ki jih je tak pristop povzročil.

1.1. Izzivi

Politika in preglednost. Razvojno sodelovanje je del zunanjepolitičnih instrumentov držav donatork. Države donatorke se nerade odrečejo sodelovanju v določenem sektorju ali državi, ker lahko to povzroči manjšo opaznost njihovih ukrepanj. Opaznost ima tudi notranjo razsežnost. Parlamenti in javnost neradi podpirajo ukrepe, ki pomenijo umik iz sektorjev, neposredno povezanih z zmanjševanjem revščine (npr. izobraževanje, zdravje otrok).

Operativni izzivi. Optimalna delitev dela, tudi kadar je to politična želja donatorjev, je še vedno povezana z operativnimi izzivi. Obstajajo primeri, ko so bile v državah partnericah prevzete obveznosti in so vlade spodbujale postopek usklajevanja ter delitev dela med donatorji. Lokalni postopki, vključno s tistimi iz strategij skupne pomoči, so se v začetku leta 2006 razvijali v približno 15 državah. Vendar te pohvalne pobude niso nujno vodile do večjega praktičnega napredka zaradi operativnih težav pri tem.

Uporaba obstoječega znanja. Vsaka strategija glede delitve dela mora upoštevati znatne razlike med donatorji EU. Nekatere države so dolgoročno zagotovile velik obseg uradne razvojne pomoči (URP). Druge so ohranile močne kulturne in politične vezi iz svoje kolonialne preteklosti. Druge države so šele nedavno začele z razvojnim sodelovanjem. Vsak donator EU ima posebno znanje in lahko aktivno sodeluje pri delitvi dela, kar je treba izkoristiti, ne pa zanemariti. Delitev dela ne sme povzročiti togega birokratskega pristopa, ampak pustiti prostor za prilagodljivost.

1.2. Priložnosti

Temeljiti na novem svetovnem in evropskem soglasju. Vsi donatorji so leta 2005 podpisali Pariško deklaracijo, ki poudarja pomen dopolnjevanja in potrebo po popolni izkoriščenosti medsebojnih primerjalnih prednosti ob spoštovanju odgovornosti držav partneric. EU je naredila korak naprej. EU se je v svojem prispevku k Pariški deklaraciji, ki temelji na poročilu ad hoc delovne skupine za usklajevanje[5], strinjala glede razvoja operativne strategije za doseganje dopolnjevanja. Ta zaveza je bila zato sestavni del Evropskega soglasja o razvoju iz leta 2005 in je osrednji element v akcijskem načrtu EU o učinkovitosti pomoči, predstavljenem leta 2006. Ob upoštevanju tega predloga so se ministri EU strinjali glede razvoja operativnih načel o tem, kako bolje organizirati delitev dela v državi partnerici ali med državami. To sporočilo, ki se že od leta 2004 postopoma dopolnjuje v času sedmih predsedstev v sodelovanju s strokovnjaki držav članic, bi bilo treba gledati v smislu tega okvira.

EU: morebitno vodstvo, potrebna odgovornost. Ta povečana evropska ozaveščenost je povezana s posebno odgovornostjo, kar pomeni 52 % URP po vsem svetu in 80 % načrtovanega povečanja pomoči. Vsi donatorji EU imajo podobne razvojne cilje, skupno vizijo, vrednote in načela. Ta vizija, vključena v Evropsko soglasje o razvoju, zagotavlja podlago, ki bo temelj deljene odgovornosti. Nadalje so Komisija in države članice glede tega že usklajene na ravni države in imajo stalen dialog. Začenja se oblikovati skupno načrtovanje programov EU. Evropsko soglasje je priznalo proračunsko in sektorsko podporo kot prednostno vrsto pomoči, ki ponuja dodatno priložnost za nadaljnje spodbujanje koordinacije, usklajevanja in delitve dela.

Izboljšana storilnost. Atlas donatorjev EU je opredelil pomanjkljivosti, podvajanja in nepotrebne upravne stroške, ki omejujejo vpliv pomoči, ki jo zagotavljajo donatorji EU, in povečujejo obremenitve držav partneric. Okrepitev dopolnjevanja dejavnosti donatorjev EU je ključni dejavnik v povečani storilnosti Evrope kot upoštevanja vredni donatorki.

2. Zapleten sklop povezanih konceptov

Dopolnjevanje zajema širok obseg načel in konceptov. EU mora vse te razsežnosti skrbno oceniti in jih razjasniti. Vsekakor je strinjanje glede temeljnega okvira predpogoj za skupno ukrepanje. Na tej stopnji ni jasnih mednarodno sprejetih opredelitev dopolnjevanja, saj so le na kratko opisane v Pariški deklaraciji. Zato je pomembno, da EU mednarodni skupnosti ponudi opredelitev ključnih konceptov in načel.

2.1. Različne razsežnosti dopolnjevanja

Dopolnjevanje je koncept organizacijske narave. Razumeti ga je treba v smislu donatorjev, dejavnih v popolni in uravnoteženi usklajenosti, in ne kot zgolj dodatno dejavnost načrtovanja. Dopolnjevanje se začne s koordinacijo, vendar gre še veliko dlje: pomeni, da vsak akter svojo pomoč osredotoča na področja, katerim lahko doda največjo vrednost glede na to, kaj počnejo drugi. Zato je dopolnjevanje optimalna delitev dela med različnimi akterji, da se doseže optimalna uporaba človeških in finančnih virov. Dopolnjevanje lahko poteka v naslednjih petih razsežnostih, ki vse sodelujejo med seboj in jih je treba razumeti kot celoto.

Dopolnjevanje znotraj države: Kot je navedeno zgoraj, razdrobljenost pomoči vodi do povečane upravne obremenitve in transakcijskih stroškov v državah partnericah, razvodeni politični dialog in lahko napačno razporedi vire. Nekateri, pogosto politično zanimivi, sektorji so lahko preveč financirani, medtem ko nekateri drugi – ne manj pomembni – sektorji še vedno prejemajo premalo sredstev. Farmacevtske poti za nakup zdravil v Keniji, ki vključujejo 20 donatorjev in 13 organov za javna naročila, so zelo dober primer neracionalnosti sistema (glej Prilogo 7).

Dopolnjevanje med državami: Preveč donatorjev se osredotoča na nekatere, pogosto uspešne, države, medtem ko prepogosto ne upoštevajo drugih, pogosto ranljivih, držav. Ta težnja povzroča vedno večjo vrzel med „ljubljenci glede pomoči“ in „sirotami glede pomoči“. Razvijajo se zanimive izkušnje, da se zagotovi najnižja mednarodna podpora v državah, v katerih so partnerstva težavna in domača zmogljivost omejena. EU igra glede tega posebno vlogo: ES je globalni akter z globalno prisotnostjo, države članice imajo tesne povezave z vsemi državami v razvoju, EU pa je sklenila formalne sporazume z skoraj vsemi od njih.[6].

Dopolnjevanje med sektorji: Vsem donatorjem ni treba povečati zmogljivosti v vseh sektorjih. Nekateri donatorji so razvili posebno znanje, ki ga je treba v celoti uporabiti. V Evropskem soglasju o razvoju so na primer navedeni sektorji in teme, na katere naj bi Evropska komisija globalno osredotočila svoje dejavnosti. Drugi donatorji so dobro izkoristili svoje primerjalne prednosti na ravni upravnih organov in določili prednostna področja. EU kot celota bi morala zagotoviti celoten „instrument“ tematskih in sektorskih dejavnosti, ki temeljijo na posebnem znanju posameznih donatorjev.

Vertikalno dopolnjevanje: Pojav pobud globalne pomoči in regionalnih organizacij kot glavnih akterjev je vzpostavil zapleten večplasten sistem razvojne pomoči. Obstaja več področij, na katerih istočasno potekajo podobne dejavnosti na nacionalni (in tudi podnacionalni), regionalni ali mednarodni ravni. Treba je razviti nove načine sodelovanja. Na primer čezmejne dejavnosti, veliki projekti ali projekti povečanja zmogljivosti se pogosto načrtujejo na nacionalni in regionalni ravni.

Dopolnjevanje med načini in dopolnjevanje instrumentov: Nekatere pobude vključujejo kombinacijo različnih načinov ali instrumentov, katerih sodelovanje je treba okrepiti. Na primer, pogosto se postavlja vprašanje, kako dopolnjevati nepovratna sredstva s posojili ali tokovi zasebnega kapitala. Nekateri donatorji so specializirani tudi za vrsto načinov ali instrumentov, ali pa so jim naklonjeni (npr. proračunska podpora, pomoč za projekt, tehnična pomoč ali podpora NVO).

2.2. Načela za izvajanje

Prevzemanje odgovornosti: Primarno vodenje in prevzemanje odgovornosti za delitev dela na državni ravni je najprej in predvsem v rokah vlad držav partneric. Če takšno vodenje in prevzemanje odgovornosti ne obstajata, mora EU tak proces pospešiti. EU mora v obeh primerih aktivno sodelovati pri spodbujanju dopolnjevanja in delitve dela. Vse pobude naj bi temeljile na obstoječih procesih, kadar je le mogoče, in jih je mogoče prenesti na vlado, kadar koli je to primerno. EU mora državam partnericam zagotoviti podporo pri povečanju zmogljivosti, da jim omogoči prevzemati odgovornost

Vpliv na tokove pomoči: Bistveno je, da delitev dela ne poteka na račun višine globalne pomoči ali predvidljivosti pomoči. Povečana spremenljivost je lahko za gospodarstvo države prejemnice velik izziv. Načrtovano povečanje pomoči zagotavlja priložnost v tem smislu, vendar se morajo donatorji EU izogniti nenadni prekinitvi pomoči. Spremembe politik je treba uvesti v sodelovanju z državami partnericami.[7].

Razsežnosti EU in razsežnosti na ravni donatorjev: Kakor je navedeno zgoraj, ima EU posebno odgovornost kot ponudnica več kot 50 % URP po vsem svetu. Poleg tega skupna vizija EU in razvojni cilji ter njena skupna politična pričakovanja zagotavljajo idealno platformo za spodbujeno delitev dela. Zato mora EU najprej in predvsem organizirati lastno delitev dela. To okrepljeno vodenje in dopolnjevanje EU bo zagotovilo tudi podlago za boljšo mednarodno delitev dela. V Evropskem soglasju o razvoju so določena načela o tem, kako najbolje sodelovati v teh dveh razsežnostih, ki se medsebojno dopolnjujeta.

Primerjalna prednost in dodana vrednost: Dopolnjevanje mora temeljiti na primerjalni prednosti donatorjev pri podpiranju partnerskih vlad (glej opredelitev v Prilogi 2). Donatorji EU morajo v celoti uporabiti svoje posamezne primerjalne prednosti (i) spodbujanja delitve dela, (ii) poglobljenega usmerjanja dejavnosti in (iii) razvoja prenesenega sodelovanja. Primerjalna prednost se lahko izkaže tudi v podsektorjih ali nišah znotraj sektorjev. Primeri bi bili lahko celovito izobraževanje v sektorju izobraževanja, ribištvo pri upravljanju naravnih virov, lokalna uprava pri reformi javnega sektorja, itd. V Evropskem soglasju o razvoju so opredeljene vloge, preko katerih si bo Komisija prizadevala zagotoviti dodano vrednost (odstavki 46 do 55). Komisija ima poleg svoje vloge kot donatorke priznano dodano vrednost pri razvijanju strateških politik, spodbujanju razvoja najboljših praks, pri poenostavljanju koordinacije in usklajevanja (odstavka 50 in 51) ter pri zunanji razsežnosti notranjih politik Skupnosti.

Vodilni donator in preneseno sodelovanje: Preneseno sodelovanje je praktična ureditev, kadar en donator („vodilni“ donator) deluje z organom v imenu enega ali več drugih donatorjev (donatorji, „ki izvajajo prenos“ ali „tihi partnerji“). Načine praktičnega izvajanja, vključno s tistimi v zvezi z vprašanjem preglednosti, je treba opredeliti med vodilnimi organi in organi, ki izvajajo prenos. Raven in oblika prenosa se razlikujeta, od odgovornosti za en element projektnega cikla (npr. poseben pregled) do odgovornosti za celoten sektorski program ali celo državni program

Evropska sosedska politika & politika partnerstva (ESP): Cilj ESP je vzpostaviti privilegirana partnerstva s sosedskimi državami z uporabo primernih – in tudi razvojnih – instrumentov za spodbujanje učinkovitega upravljanja in izvajanja. Zato ESP in ustrezni finančni instrumenti vsebujejo posebne določbe za načrtovanje podpore EU na splošni, državni in regionalni ravni, za politične dialoge in dialoge na ravni sektorjev, za zbiranje posebnih sredstev držav članic (npr. programi tesnega medinstitucionalnega sodelovanja) in za usklajevanje s strani Komisije. Pri uporabi Kodeksa k tem določbam in v skladu z odstavkom 62 Evropskega soglasja se bosta primerno upoštevala širši politični okvir in tehnična narava (približevanje k „pravnemu redu“ EU) ESP.3.2.4.   Spremljanje izvajanja

3. Pot naprej: učinkovitejša delitev dela

Izboljšanje dopolnjevanja zahteva spremembe v pristopu držav donatork in prejemnic. Močno vpliva na procese načrtovanja in dolgoročna partnerstva v državah in sektorjih. To se ne more zgoditi čez noč. Zato sta potrebna dolgoročno predvidevanje in večstopenjski pristop.

3.1. Pragmatičen pristop, ki temelji na dosedanjih izkušnjah

Analizirati in graditi na obstoječih izkušnjah. Izboljšano dopolnjevanje in delitev dela sta bila cilj številnih nacionalnih razvojnih politik in še vedno potekata. Učimo se lahko iz izkušenj dobrih praks in tudi iz tistih pobud, ki niso vodile do pričakovanih rezultatov (glej Prilogo 3).

Določiti politični mandat. Razvojno sodelovanje temelji na političnih odločitvah, proračunska sredstva, namenjena pomoči, pa so pod parlamentarnim nadzorom. Spremembe so izrazito politične odločitve in delo je treba voditi z jasnim političnim mandatom vodstva.

Določiti primerne operativne načine. Dopolnjevanje je zelo povezano z organizacijo donatorjev pri načrtovanju politik, načrtovanju in izvajanju razvojnega sodelovanja. Med področja, ki se obravnavajo pri tekočem delu v zvezi z metodologijami za zagotavljanje pomoči, sodijo vloge vodilnih in dejavnih donatorjev ter pooblaščeni partnerji, skupno načrtovanje in dogovor o skupnem financiranju.

Pragmatično pristopiti k izvajanju. Spodbujanje dopolnjevanja mora temeljiti na pragmatičnem pristopu, katerega cilj so konkretni in vidni rezultati. Obsežne razprave v zadnjih letih o dopolnjevanju znotraj države naj bi predčasno izvajanje uresničile. Glede dopolnjevanja med državami in med sektorji so potrebne nadaljnje politične razprave kot vodilo za uresničevanje. Metode dela naj bi na vseh ravneh ostale razumne, pregledne in dobro uravnotežene.

Izgraditi učinkovite sisteme spremljanja. Za podpisnike Pariške deklaracije sistemi spremljanja Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj/Odbora za razvojno pomoč (DAC) zagotavljajo dobro podlago za stalno spremljanje napredka. V drugih državah je treba obstoječe nacionalne sisteme uporabljati tako, da se vzpostavi čim manj novih sistemov. Atlas donatorjev EU in letno poročanje o izvajanju zagotavljata preglede na evropski ravni.

3.2. Metoda: Kodeks ravnanja

Predlaga se sprejetje Kodeksa ravnanja, ki določa operativna načela za zagotovitev boljše delitve dela med donatorji EU. Na podlagi dobrih praks s področja je bil predlog osnovan v tesnem sodelovanju s strokovnjaki držav članic. Kodeks temelji na načelih prevzemanja odgovornosti, uravnavanja, usklajevanja in upravljanja z rezultati, povezanih s Pariško deklaracijo, ter dodatnih ciljih in vrednotah, poudarjenih v Evropskem soglasju.

Evropska komisija bo ta Kodeks uporabila na podlagi ciljev in načel iz pravnega okvira, ki velja za njeno razvojno politiko in politiko zunanje pomoči, namreč finančnega instrumenta za razvojno sodelovanje in Evropskega razvojnega sklada.

3.2.1.   Narava Kodeksa

Kodeks je prostovoljen, prilagodljiv in se upravlja sam. Je nezavezujoči akt za upravljanje politik in ukrepov ter za spodbujanje doslednosti naših zavez. V Kodeksu so predvidena načela in standardi, ki veljajo za razvojno pomoč EU, vendar so lahko v vseh drugih podobnih, lokalno ali mednarodno dogovorjenih, kodeksih ravnanja, in so njihov del, kadar bodo taki kodeksi razviti.

Kodeks je dinamičen dokument. Določa cilje, katere si bodo donatorji EU prizadevali postopno doseči. Kodeks se bo redno ocenjeval in pregledoval, ker se informacije zbirajo pri njegovem izvajanju in spremljanju njegovega napredka.

Kodeks je splošen in osredotočen na širše smernice. Izdelan je na podlagi želenih izidov in ne kot predpisana vrsta postopkov, da se te izide doseže. Ta pristop omogoča prilagodljivost, da se vzpostavi ravnotežje med potrebo po hitrih rezultatih in omejitvami, s katerimi se bodo nekateri donatorji EU soočali pri izvajanju teh načel.

Kodeks je usmerjen k vsem oblikovalcem politike EU, ki lahko sodelujejo pri vseh oblikah opredelitve in izvajanja razvojne pomoči. Spodbuja se njihova usklajenost s Kodeksom.

Kodeks je prispevek k mednarodni agendi. Pričakovati je, da se bo donatorjem po svetu zdel koristen in da se bodo javno opredelili za njegovo upoštevanje. Vlade in donatorski organi bi ga morda želeli uporabiti kot merilo, ki bi omogočalo presojo kodeksa agencij, s katerimi sodelujejo. Države partnerice pa bi imele pravico pričakovati tiste, ki si prizadevajo za izpolnjevanje meril teh standardov.

3.2.2.   Področje uporabe

Dejavnosti civilne družbe in sodelovanje z zasebnimi ustanovami pomenijo pomemben del pomoči, zagotovljene v določeni državi, boljše dopolnjevanje med zasebnimi in javnimi sferami pa je del druge razprave. Medtem ko se torej popolnoma priznava pomen te razsežnosti, se ta Kodeks osredotoča samo na dopolnjevanje med javnimi organi.

Na tej stopnji, kadar se navaja pet elementov, poudarjenih zgoraj, bo predlagani Kodeks zlasti osredotočen na prve tri razsežnosti dopolnjevanja, tj. na delitev dela med donatorji EU in kako lahko donatorji EU dopolnjujejo delo drug drugega (znotraj države, med državami in med sektorji). Vsekakor bo kodeks ponovno potrdil potrebo po obravnavanju preostalih razsežnosti v drugih ustreznih okvirih.

V tem Kodeksu je navsezadnje obravnavano operativno dopolnjevanje. Njegov namen ni omenjati nikakršne institucionalne ureditve. Vendar nadaljnji napredek delitve dela pomeni spremembo in ponoven razvoj dejavnosti in delovnih metodologij ter celo morebitne strukturne prilagoditve. Treba jih bo spodbuditi in podpreti s podpornimi ukrepi.

3.2.3.   Načela

Predlaga se, da se donatorji EU zavežejo k naslednjim načelom (nadalje podrobno razloženo v Prilogi 1):

Vodilno načelo 1– Usmeritev njihovih dejavnosti znotraj države na osrednje sektorje

Donatorji EU bodo svoje dejavnosti osredotočili na dva osrednja sektorja na podlagi svojih posameznih primerjalnih prednosti. Države partnerice bodo spodbujene, da aktivno sodelujejo pri opredelitvi osrednjih sektorjev. V Evropskem soglasju so opredeljene vloge, s katerimi si bo Komisija prizadevala zagotoviti dodano vrednost (odstavki 46 do 55). To je zaključeno s Pogodbo, ki priznava dodano vrednost v zunanji razsežnosti notranjih politik Skupnosti. Poleg dveh osrednjih sektorjev, ki morata absorbirati večino razpoložljivih sredstev, lahko donatorji zagotovijo splošno proračunsko podporo, kadar pogoji to dovoljujejo, in financirajo dejavnosti na drugih področjih, kot so podpora civilni družbi, raziskave ali sodelovanje med univerzami/šolami.

Okvir 1: V strateških dokumentih Evropske komisije po državah, kakor so bili uvedeni leta 2001 in pregledani leta 2005, je opredeljeno strateško načrtovanje dodelitve pomoči Komisije za vse države v razvoju. Usmerjanje dejavnosti in finančne pomoči na dva sektorja je ključno načelo teh strateških dokumentov ter je znatno povečalo usmeritev in učinkovitost sodelovanja Komisije.

Vodilno načelo 2 – Preusmeritev njihovih drugih dejavnosti znotraj države

Donatorji EU bodo preusmerili dejavnosti pomoči, ki niso v njihovih osrednjih sektorjih s tem, da bodo ali ostali vključeni vanje prek dogovorov vodilnih donatorjev in prenesenega sodelovanja/prenesenih partnerstev s preusmeritvijo v splošno proračunsko podporo ali iz njih izstopili na odgovoren način.

a) Podnačelo 2a – Sporazum o vodilnem donatorstvu

Donatorji EU si bodo prizadevali za sklenitev sporazuma o vodilnem donatorstvu, ki temelji na trajnem pooblastilu.

b) Podnačelo 2b – Preneseno sodelovanje/partnerstvo

Če določen sektor za državo partnerico ali donatorja velja za strateškega in obstaja finančna vrzel, lahko donatorji EU z drugim donatorjem sklenejo sporazum o prenesenem sodelovanju/partnerstvu.

Okvir 2: V Južni Afriki je Ministrstvo za mednarodni razvoj (DFID) Združenega kraljestva izvajanje podpore za zemljiško reformo preneslo na Belgijo. V Ruandi je Švedska prenesla spremljanje in revidiranje sredstev v pomoč sektorju izobraževanja na DFID, ki zagotavlja splošno proračunsko podporo.

Vodilno načelo 3 – Zagotoviti ustrezno prisotnost EU v strateških sektorjih

Donatorji EU morajo zagotoviti, da je v vsak strateški sektor, ki se zdi pomemben za zmanjšanje revščine, dejavno vključen vsaj eden od donatorjev EU. Donatorji EU si bodo poleg tega prizadevali, da do leta 2010 omejijo število dejavnih donatorjev na največ 3 donatorje na sektor.

Vodilno načelo 4 – Ponoviti prakse pri sodelovanju s partnerskimi regionalnimi usnovami

Ob upoštevanju povišanja/povečanja obsega pomoči in dejavnosti na regionalni ravni bodo donatorji EU uporabili zgornja načela delitve dela znotraj države tudi pri svojem sodelovanju s partnerskimi regionalnimi ustanovami.

Vodilno načelo 5 – Določiti prednostne države

Donatorji EU bodo okrepili svojo geografsko osredotočenost z dialogom znotraj EU ob upoštevanju širše donatorjeve vloge. Kot je navedeno v Evropskem soglasju, bo pomoč Skupnosti ostala splošna.

Okvir 3: Nizozemska kot primer je doživela občutno zmanjšanje števila glavnih/prednostnih držav (od več kot 70 do približno 20 prednostnih držav), z uporabo treh meril izbire v širšem smislu: (i) raven revščine, (ii) makroekonomski rezultati in (iii) rezultati dobrega upravljanja.

Vodilno načelo 6 – Obravnavati države „sirote“ pri dodelitvi pomoči

Donatorji EU si bodo prizadevali nameniti del svojih proračunskih sredstev, namenjenih pomoči, „premalo financiranim“ državam. Te so pogosto „ranljive države“, katerih stabilizacija ima pozitiven učinek prelivanja za širšo regijo.

Okvir 4: Strategija pomoči Urada za človekoljubno pomoč (ECHO) se močno osredotoča na pozabljene krize. ECHO je leta 2002 kot cilj določil, da 10 % svojih sredstev usmeri v pozabljene krize. Danes je ta cilj v veliki meri dosežen. Že v letu 2004 je bila podpora v vrednosti 239 milijonov EUR dodeljena pozabljenim krizam (tj. 42 % skupnih sredstev).

Vodilno načelo 7 – Analizirati in razširiti globalna področja moči

Donatorji EU bodo poglobili samoocenjevanje svojih primerjalnih prednosti. Morali bi se bolj specializirati, ob tem pa ohraniti raznolikost znanja za EU kot celoto.

Komisija bo nadalje razvijala svoje znanje in zmogljivosti na področjih, na katerih ima primerjalne prednosti, s posvečanjem posebne pozornosti povečanju potrebne zmogljivosti in znanja na državni ravni.

Vodilno načelo 8 – Prizadevati si za napredek pri vertikalnih razsežnostih dopolnjevanja ter razsežnostih dopolnjevanja med načini/razsežnostih dopolnjevanja instrumentov

Donatorji EU se zavežejo k pospešitvi drugih razsežnosti dopolnjevanja, predvsem v okviru ustreznih mednarodnih forumov in partnerstev.

Vodilno načelo 9 – Skupno spodbujati delitev dela

Donatorji EU se bodo vedno bolj sklicevali na skupne izjave, da se pojasnijo namen, načini in izid delitve dela ter doseže večji vpliv skupnega prispevka EU.

Vodilno načelo 10 – Poglobiti reforme sistemov pomoči

Donatorji EU se zavedajo, da bo delitev dela pomenila dejanske strukturne spremembe, reforme in posledice glede zaposlovanja.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov se predlaga, da ta Kodeks ravnanja najprej sprejme EU in da se na drugi stopnji odpre za vse donatorje, ki se želijo pridružiti tej dobri praksi. Uspešno izvajanje Kodeksa bo odvisno od skupnega prizadevanja držav članic in Komisije ter zahteva jasna navodila. Vloga delegacij Komisije in področnih uradov držav članic bo ključna pri njegovem izvajanju.

Izvajanje Kodeksa je treba močno spodbujati in spremljati. Kodeks naj bi bil del letne razprave o usmerjenosti razvojne politike EU in temeljil na treh elementih: letni vzorci primerov posameznih držav, Atlas donatorjev EU, sprejet za bolj politično uporabo, in poročilo o razvoju EU, ki je v pripravi. Kodeks je treba pregledati leta 2010.

Sklepne ugotovitve

Pomanjkanje učinkovitosti skupnega prispevka donatorjev je postalo nevzdržno. EU mora biti proaktivna pri obravnavanju tega izziva. Danes imamo edinstveno priložnost, da postopoma zagotovimo dolgotrajno prizadevanje za spodbujanje dopolnjevanja in organizacijo prave delitve dela med donatorji. Donatorji EU so pozvani, da sprejmejo predlagani Kodeks ravnanja in nemudoma začnejo izvajati njegova načela, tako za trenutne kot tudi prihodnje povečane dejavnosti. Komisija bo spremljala in ocenila stanje izvajanja s stalnim letnim poročanjem in rednim vzorčnim pregledovanjem držav.

EU mora zdaj preseči politične izjave in z besed preiti k dejanjem. Sporazumi o delitvi dela bi povečali učinkovitost pomoči, okrepili vlogo razvojnega sodelovanja v zunanjih odnosih EU in prispevali k oblikovanju evropske identitete, ki temelji na vrednotah iz Evropskega soglasja o razvoju. EU ima potencial in odgovornost, da deluje kot motor pri delitvi dela na ravni donatorjev.

[1] UL C 46, 24.2.2006.

[2] Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o dopolnjevanju med politiko razvojnega sodelovanja Skupnosti in politikami držav članic, Bruselj, maj 1995. Resolucija Sveta o dopolnjevanju med razvojnim sodelovanjem Skupnosti ter politikami in ukrepi držav članic, Bruselj, junij 1995.

[3] Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o dopolnjevanju politik o razvojnem sodelovanju med Skupnostjo in državami članicami – COM(1999) 218, 6. 5. 1999. Resolucija Sveta o dopolnjevanju razvojnih politik med Skupnostjo in državami članicami, Bruselj, maj 1999.

[4] Skupna izjava Sveta in Komisije o razvojni politiki ES – november 2000.

[5] Podprl Svet novembra 2004.

[6] Sklepi srečanja Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta glede vodilnih načel EU o dopolnjevanju in delitvi dela (17. 10. 2006) – Splošna načela.

[7] Opredelitev smernic in referenc DAC: Uskladitev donatorskih praks za učinkovito zagotavljanje pomoči, dokumenti o dobri praksi.