Sporočilo EK: Lokalne skupnosti: Akterji razvoja

Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij

LOKALNE SKUPNOSTI: AKTERJI RAZVOJA

1.LOKALNE SKUPNOSTI: NOVA RAZSEŽNOST RAZVOJNE POLITIKE

V okviru pobude za obnovo tržnice v mestu Majunga na Madagaskarju francosko mesto Mulhouse partnerskemu mestu v času obnovitvenih del zagotavlja znanje in nasvete o upravljanju in organizaciji dejavnosti na tržnici. Majhna italijanska občina Santa Croce Sull'Arno (13 000 prebivalcev) je prispevala k razvoju prej neobstoječih zmožnosti popisovanja rojstev v petih občinah v Burkini Faso. S podporo ministrstva za lokalno upravo in decentralizacijo Burkine Faso se bo ta izkušnja razširila na druge regije.

Vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja se lokalnim skupnostim priznava vedno večja vloga v razvojni politiki[1]. Najnovejši dokumenti, ki poudarjajo pomembno strokovno znanje lokalnih skupnosti pri zagotavljanju storitev in tudi pri spodbujanju sprememb, preprečevanju sporov, decentralizaciji ter krepitvi zaupanja v okviru razvojnega procesa, pa so evropsko soglasje o razvoju, revidiran Sporazum iz Cotonuja ter številne sklepne ugotovitve, resolucije in mnenja institucij EU[2].

Lokalne skupnosti v nekaterih državah članicah EU razvoju namenjajo znatna finančna sredstva, ki na primer v Španiji predstavljajo skoraj 15 % uradne razvojne pomoči (ODA), in so za zagotavljanje pomoči razvile posebne instrumente (programe, instrumente sofinanciranja, povezave med mesti in neposredne sporazume o sodelovanju). Vendar na ravni EU še vedno ni premišljenega strateškega načrta, ki bi spodbujal in priznaval različne vidike večje vključenosti lokalnih skupnosti v razvojno politiko EU.

Ta napredek bi bilo treba zaradi večje udeleženosti, količine namenjenih finančnih sredstev ter vedno večje raznolikosti in števila sodelujočih akterjev kvalitativno in kvantitativno oceniti ter vzpostaviti podlago za usklajen pristop, ki bi omogočal strukturirano vključevanje lokalnih skupnosti v politiko razvojnega sodelovanja. Strateški pristop na ravni EU bo omogočal bolj usklajeno vključevanje lokalnih skupnosti v razvojno politiko EU in pri tem upošteval načelo subsidiarnosti[3].

To sporočilo ima dvojen namen: priznati pomembnost tega novega pojava in zasnovati prve elemente strategije odziva, s katero bo mogoče v celoti izkoristiti izkušnje lokalnih skupnosti kot partnerjev v razvojni politiki. Poleg tega pa namerava Sporočilo začeti postopek, ki bo okrepil njihovo udeleženost pri oblikovanju in izvajanju razvojnih dejavnosti na usklajen in strateški način.

2. LOKALNE SKUPNOSTI: ZAKAJ SO POMEMBNE?

2.1 Lokalne skupnosti v Evropi

Izraz „lokalna skupnost“ zajema veliko različnih akterjev na različnih ravneh. Lokalne skupnosti v Evropi vključujejo več kot 91 000 organov na lokalni ravni (občine), 1 150 enot na vmesni ravni (pokrajine in okrožja) ter več kot 100 regionalnih organov[4]. Medtem ko so nekatere lokalne skupnosti dosegle dejanski prenos pooblastil centralnih vlad na področju razvojne politike, je delovanje drugih le dodatek k prizadevanjem centralnih vlad. Za nekatere lokalne skupnosti je decentralizirano sodelovanje bistvo njihove strategije zunanjih odnosov, medtem ko je pri drugih le posledica njihove povečane prisotnosti na mednarodnem prizorišču. Decentralizirano sodelovanje najpogosteje vključuje tudi druge lokalne akterje (na primer nevladne organizacije in univerze), pomoč pa je lahko zagotovljena neposredno ali preko večstranskih partnerjev (kot so na primer organi Združenih narodov).

Izraz lokalna skupnost se v tem sporočilu uporablja v najširšem smislu, tako da zajema široko paleto podnacionalnih ravni in vej oblasti, kot so občine, skupnosti, pokrajine, okrožja, province, regije itd. Kar zadeva razvojno sodelovanje, so pooblastila, financiranje in funkcije na vsaki ravni in znotraj vsake ravni zelo raznovrstni.

Izraz decentralizirano sodelovanje v tem sporočilu pomeni javno in zasebno financirano pomoč, ki jo zagotavljajo lokalne skupnosti, mreže in drugi lokalni akterji, ali pa se preko njih izvaja.

Ker oblikovalci politik in donatorji na ravni EU vedno bolj priznavajo prispevek lokalnih skupnosti k razvojnemu procesu, bi bil čas, da razmislimo, kako bi to strokovno znanje kar najbolj izkoristili, ter da zagotovimo učinkovitejše obveščanje in sodelovanje med akterji. Lokalne skupnosti so uvedle veliko različnih mehanizmov za organizacijo in usklajevanje svojih dejavnosti, ustvarjanje ekonomij obsega, doseganje večje učinkovitosti pri svojem delu in zagotavljanje posluha na podnacionalni, nacionalni, evropski in mednarodni ravni. Ti mehanizmi med drugim vključujejo društva, forume, regionalne in nacionalne observatorije ter tematske in regionalne mreže.

2.2 Lokalne skupnosti v razvoju

Čeprav ima vključevanje lokalnih skupnosti v zunanje sodelovanje in razvojno politiko dolgo zgodovino, zlasti s pobratenimi mesti, se je v zadnjem desetletju na tem področju veliko spremenilo. Kot nova in pomembna razsežnost razvojnega sodelovanja se je pojavilo decentralizirano sodelovanje. Postalo je bolj splošno in strokovno, opira se na institucionalizirane mreže, ki delujejo v državah v razvoju, ter z uporabo različnih orodij posreduje v vseh regijah sveta, v njegovem okviru dodeljena finančna sredstva pa eksponentno naraščajo (glej besedilo v okviru št. 1).

Okvir št. 1 – nova razsežnost – Katalonija, Španija

Katalonska agencija za razvojno sodelovanje, ustanovljena leta 2003, je odgovorna za upravljanje razvojnega sodelovanja uprave Katalonije, ki temelji na štiriletnem krovnem načrtu in zajema 11 prednostnih držav ter pokriva področja, kot so dostop do zdravstva in pitne vode, izobraževanje, proizvodne zmogljivosti, neodvisnost pri preskrbi s hrano, vzpostavljanje miru, enakost med spoloma, upravljanje in človekove pravice ter okolje. Proračun Katalonije za razvojno sodelovanje se je v zadnjih treh letih podvojil in sicer se je s skupno 30,5 milijona EUR leta 2004 povečal na skoraj 60 milijonov EUR leta 2007. Cilj je do leta 2012 doseči dodelitev proračunskih sredstev v višini 0,7 % obdavčljivega dobička, kar bo znašalo skoraj 80 milijonov EUR. Na institucionalnem področju je stopnja usklajevanja lokalnih skupnosti visoka. Mnoge katalonske lokalne skupnosti so vključene v decentralizirano sodelovanje in so ustanovile katalonski sklad za sodelovanje, ki zajema 290 lokalnih skupnosti, med katerimi so večinoma občine, sodelujejo pa tudi sveti, odposlanstva in drugi lokalni subjekti, nevladne organizacije in socialni ustanove.

Lokalne skupnosti razvojnemu procesu prinašajo edinstveno dodano vrednost. (okvir št. 2). Poleg konkretnih dejavnosti, ki jih izvajajo v državah v razvoju, imajo lokalne skupnosti ključno vlogo pri spodbujanju sodelovanja med različnimi zainteresiranimi stranmi in s tem pri oblikovanju pristopov sodelovanja za doseganje skupnih razvojnih ciljev, obenem pa so goreči glasniki razvoja (povečujejo osveščenost javnosti in zbirajo dodatno podporo za razvoj). S svojo bližino in prisotnostjo na terenu, poznavanjem lokalnih potreb in strokovnim znanjem na tradicionalnih področjih, ki prispevajo k zmanjševanju revščine (npr. urbanizacija, oskrba s pitno vodo, zdravstvo, pomoč ranljivim skupinam in revnemu prebivalstvu v oddaljenih območjih), lahko lokalne skupnosti z dvostranskimi in večstranskimi donatorskimi institucijami v veliki meri pripomorejo, da bi bil učinek razvojne pomoči kar največji (okvir št. 3). Lokalne skupnosti imajo neposredne izkušnje in dragoceno strokovno znanje na področju ozemeljskega razvoja, decentralizacije in krepitve demokratičnega upravljanja. Napredek pri zasnovi in izvajanju razvojne pomoči je še povečal pomen dobrega upravljanja in demokratizacije, ki sta procesa, v katerih imajo lokalne skupnosti osrednjo vlogo. Vzporedno s tem se je povečala prisotnost lokalnih skupnosti EU na mednarodnem političnem prizorišču in pri njihovih dejavnostih pomoči.

OKVIR št. 2: Dodana vrednost lokalnih skupnosti

Široko področje delovanja:

Socialni sektor: sodelovanje med mestom Barcelono in krajem Puebla (Mehika) na področju spolnega nasilja. Ukrepe, ki se izvajajo v kraju Puebla, bi lahko uporabili tudi v Barceloni za boj proti spolnemu nasilju med latinsko-ameriškimi priseljenskimi skupnostmi v Barceloni.

Sanacija mestnih območij ali obnova sredstev preživetja: Spodnja Saška (skupaj s fundacijo Jayawickreme) pomaga ribiškim družinam v kraju Weligama na Šrilanki, kjer je leta 2006 cunami povzročil opustošenje ter uničil domove in sredstva preživetja (čolne in mreže).

Zdravstvo: partnerstvo med regijo Rhône-Alpes in regijo Khammouane v Laosu: iskanje različnih partnerjev, kot so NVO in univerze. Sodelovanje Katalonije pri izmenjavi v zdravstvenem sektorju z Mozambikom.

Humanitarna solidarnost: Übach-Palenberg in večji industrijski donator skupaj gradita šolo na jugu Šrilanke, da bo zagotovljeno šolanje deklet v regiji, ki jo je prizadel cunami.

Spodbujanje sprememb: med izvajanjem projekta za urbanizacijo enega od območij v mestu Gaza je mesto Barcelona podpiralo pristop sodelovanja in doseglo sodelovanje palestinskih občinskih organov s predstavniki soseske. Vzpostavljena je bila mreža (EuroGaza), ki vključuje različna sodelujoča mesta v Gazi in se sestane vsaj enkrat na leto za uskladitev dejavnosti.

Dolgoročna partnerstva in pobratenja: Leipzig je vzpostavil partnerstvo z regijo Ambalangoda (jug Šrilanke), ki se je začelo z zbiranjem sredstev za nujno pomoč ter oskrbo s pitno vodo in elektriko, nadaljevalo pa se je v obliki izobraževalnih projektov ter obnove tehnične in socialne infrastrukture.

Odzivnost na lokalne potrebe: toskanska regija je vzpostavila okvir dolgoročnega sodelovanja, v katerem kooperative v Burkini Faso sodelujejo pri proizvodnji, prodaji in dobavi stročjega fižola italijanskim veleblagovnicam, ne da bi bile za to potrebne vzporedne tržne strukture.

Partnerstvo, ki vključuje več akterjev: povezava med mestoma Nueva Guinea v Nikaragvi in Sint-Truiden na Flamskem v Belgiji izvira iz skupin civilne družbe v mestih Sint-Truiden in Nueva Guinea. Občinski svet v kraju Nueva Guinea je s tem pobratenjem dal zagon projektom, namenjenim mladim, okolju, izobraževanju, načrtovanju in vodenju ter civilno družbo spodbudil k sodelovanju pri vprašanjih lokalne skupnosti.

Krepitev osveščenosti: regija Rhône-Alpes podpira več drugih mrež za spodbujanje pravične trgovine, mesto Barcelona sodeluje s katalonskim regionalnim oddelkom za izobraževanje z namenom razviti učne načrte na področju razvoja.

Tovrstni primeri odpirajo številne možnosti, kar zadeva vlogo, ki jo lahko imajo lokalne skupnosti v razvojni politiki. Obenem pa so zaradi velikega števila akterjev in širokega sektorskega obsega ukrepov pravila igre še bolj zapletena in večplastna. Partnerstva, ki vključujejo več akterjev, so v tem pogledu zelo pomembna, saj združujejo dodane vrednosti lokalnih skupnosti in organizacij civilne družbe, spodbujanje teh partnerstev pa ima velik potencial za pozitivne učinke na prispevke lokalnih skupnosti. Da bi izkoristili potencial te raznolikosti in se izognili tveganju nadaljnje razdrobljenosti razvojne pomoči, je treba ustrezno upoštevati prispevke lokalnih skupnosti na področju učinkovitosti pomoči in vpliv razvojnih dejavnosti.

S tem se odpirajo možnosti za oblikovanje bolj strateških partnerstev z dolgoročnejšo vizijo, ki temeljijo na širših procesih. To je izredno pomembno, zlasti zdaj, ko so izgledi, da bi mednarodna skupnost izpolnila svoje zaveze za financiranje razvoja in dosegla razvojne cilje novega tisočletja, slabi.

Komisija aktivno podpira lokalne skupnosti v EU in partnerskih državah, zlasti z neposredno podporo decentralizaciji preko geografskih programov in decentraliziranemu sodelovanju preko tematskega programa „Nedržavni akterji in organi lokalnih skupnosti“[5]. Osnova za krepitev vloge lokalnih skupnosti kot akterjev razvoja v okviru sodelovanja ES je v prvi vrsti uspešno prispevati k zmanjšanju revščine in doseči razvojne cilje novega tisočletja ter usmerjati demokratično vodenje na lokalni ravni.

Nekatere lokalne skupnosti dejansko zberejo znatna finančna sredstva za razvoj (glej okvir št. 3). Čeprav je podatke težko zbrati, je naraščanje teh zneskov očitno, kot je na primer razvidno iz zneskov, ki jih za razvojne dejavnosti namenijo nemške lokalne skupnosti in so s 607 milijonov EUR leta 2003 narasle na 764 milijonov EUR leta 2006.

OKVIR št. 3: ZNATNA FINANČNA SREDSTVA[6]

Proračuni držav članic EU za decentralizirano sodelovanje zajemajo znatna sredstva, ki hitro naraščajo. Ni skupnega posodobljenega vseobsegajočega podatka o znesku finančnih sredstev, ki jih lokalne skupnosti namenijo za mednarodno sodelovanje. Ti podatki so delni in jih je težko zbrati, zato je namen tega okvirja zgolj ponazoriti pomembnost tega pojava. Zato so dejavnosti, predvidene v odstavku 3.3.2, bistvene.

Štiri države članice EU – Španija, Nemčija, Belgija in Francija – za razvojno pomoč namenijo veliko sredstev. Druge države članice pa bodisi ne poročajo o razvojni pomoči lokalnih skupnosti bodisi niso vključene v redne dejavnosti.

ŠPANSKE LOKALNE SKUPNOSTI ZA RAZVOJ

Leta 2006 so lokalne skupnosti v obliki uradne razvojne pomoči prispevale 442,8 milijona EUR, to je 14,8 % španske razvojne pomoči, kar kaže na znatno neto povišanje v zadnjih petih letih. Na primer, na regionalni ravni v obdobju 2004–2006 je Katalonija podvojila financiranje decentraliziranega sodelovanja z 18,9 milijona EUR na 44 milijonov EUR, Navarra je namenjena sredstva povišala s 15,5 milijona EUR na 16,4 milijona EUR, Kantabrija pa s 3,2 milijona EUR na 4,4 milijona EUR. Poleg tega se je 5 skupnosti zavezalo, da bodo do leta 2012 dosegle mednarodni cilj 0,7 % BND.

NEMŠKE LOKALNE SKUPNOSTI ZA RAZVOJ

Nemške lokalne skupnosti so leta 2006 prispevale 10 % nemške uradne razvojne pomoči. Financiranje decentraliziranega sodelovanja s strani lokalnih skupnosti se je dejansko povečalo s 607 milijonov EUR leta 2003 na 764 milijonov EUR leta 2006[7].

BELGIJSKE LOKALNE SKUPNOSTI ZA RAZVOJ

V Belgiji je težnja podobna. Belgijske lokalne skupnosti prispevajo za 4 % belgijske uradne razvojne pomoči. Lokalne skupnosti so postopoma povečevale finančna sredstva za decentralizirano sodelovanje: 53,5 milijona EUR leta 2003, 58,2 milijona EUR leta 2004, 63,5 milijona EUR leta 2005 in 64,9 milijona EUR leta 2006.

FRANCOSKE LOKALNE SKUPNOSTI ZA RAZVOJ

Francija je finančna sredstva za decentralizirano sodelovanje povečala s 115 milijonov EUR leta 2005 na 150 milijonov EUR neto uradne razvojne pomoči[8] leta 2007, kar je 1,5 % uradne razvojne pomoči Francije. To vključuje dejavnosti 3 250 lokalnih skupnosti (regij, okrožij, občin in medobčinskih struktur), ki so vzpostavile skoraj 6 000 povezav za sodelovanje (od katerih jih 1 983 zajema razvojno sodelovanje) v 115 državah. Regija Rhône-Alpes je na primer izplačala 5,7 milijona EUR leta 2003 in 6,3 milijona EUR leta 2005, regija Ile de France pa od 4,3 milijona EUR do 5 milijonov EUR v istem obdobju.

3. LOKALNE SKUPNOSTI V RAZVOJU: V SMERI ODZIVA NA RAVNI EU

V odnosih z državami v razvoju bi morala EU spodbujati oblikovanje podrobnega okvira za lokalne skupnosti kot akterje razvoja. Ta okvir bi priznal obseg in pomen te nove razsežnosti razvoja, gradil bi na najnovejšem razvoju arhitekture pomoči, priznal dragocenost decentralizirane pomoči in poudaril dolgo zgodovino ter pomen dejavnosti lokalnih skupnosti na področju razvoja. Komisija zato spodbuja udeležbo lokalnih skupnosti v razvojni politiki ter njenem izvajanju na evropski in nacionalni ravni.

Pri tem bi moral biti ta okvir usmerjen na splošna načela, ki so bila v zvezi z razvojnim sodelovanjem sprejeta na mednarodni ravni, in njihovo ustrezno operativno preoblikovanje v dejavnosti za lokalne skupnosti. Ta splošna načela so zlasti: upoštevanje posebnih značilnosti držav, kar pomeni, da je pomoč prilagojena potrebam posamezne države, prevzemanje odgovornosti in partnerstvo, ki upoštevata nacionalne procese ter nacionalne okvire decentralizacije, prožnost in pragmatizem, ki pomenita prilagajanje dinamiki reformnih procesov in odzivanje na nove izzive ter prednostne naloge, usklajevanje in približevanje, vključno z dopolnjevanjem med donatorji, oblikovanje strateških zavezništev za zmanjšanje transakcijskih stroškov in finančnega bremena za uprave partnerskih držav, ter dolgotrajnost in postopnost tega procesa, ki bo zahteval obsežno ter naraščajočo pomoč.

3.1 Lokalne skupnosti: strukturiran dialog

Glede na pomen, ki ga imajo njihova prisotnost ter dejavnosti, bi morale biti lokalne skupnosti kot podnacionalni akterji bolje zastopane na prizorišču EU. Lokalne skupnosti v EU in partnerskih državah se lahko organizirajo, da bi tako različne mednarodne, dvostranske ter večstranske skupine donatorjev bolj upoštevale njihovo mnenje. Lokalne skupnosti morajo bolje pokazati dodano vrednost, ki jo lahko prinesejo na različnih področjih, med katera spadajo boj proti podnebnim spremembam, reševanje sporov ali doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja, da bi tako lahko sodelovale v nekaterih razpravah oziroma ukrepih, iz katerih so bile doslej izključene, zlasti na področju učinkovitosti pomoči. Lahko bi jim bila na primer dana možnost uporabe obstoječih strateških dokumentov držav ali obstoječih poročil misij ter sodelovanja pri delitvi dela na lokalni ravni.

Na ravni EU Komisija predlaga vzpostavitev strukturiranega dialoga o razvojni politiki z lokalnimi skupnostmi. Ta dialog bi lahko potekal pod okriljem Odbora regij (OR), v okviru katerega lahko lokalne skupnosti izrazijo svoje mnenje na ravni EU, in bi vključeval lokalne skupnosti ter mreže lokalnih skupnosti. Potekal bi lahko v obliki letnih skupščin z udeležbo vseh, ki so dejavni v tem sistemu sodelovanja, da bi se te mreže okrepile, povečala učinkovitost pomoči ter zagotovila trajnost posebnih in pilotnih ukrepov. Ta prednostni dialog z Odborom regij ne bi izključeval organizacije ad hoc dvostranskega dialoga z lokalnimi skupnostmi ali njihovimi združenji glede posebnih vprašanj.

V zvezi s tem bi EU lahko razvila posebna orodja, ki bi lokalnim skupnostim omogočila udeležbo v takem strukturiranem dialogu in vzpostavitev bolj učinkovite, koherentne, usklajene, izkoriščene in dopolnilne podlage za njihove ukrepe. Komisija kot prvi ukrep predlaga oblikovanje podrobnih operativnih smernic za krepitev udeležbe lokalnih skupnosti v načrtovanju in zagotavljanju pomoči ter dialogu o politikah na ravni partnerske države ter na regionalni ravni in ravni EU, s čimer bi se dopolnjevale dejavnosti Komisije[9].

3.2 Lokalne skupnosti v državah v razvoju

Lokalne skupnosti v partnerskih državah so prav tako izredno pomembne, saj so lahko ključni akterji pri krepitvi lokalnega upravljanja in zagotavljanju javnih storitev, zlasti v okviru decentralizacije. V številnih partnerskih državah trenutno že poteka določena oblika decentralizacije. Številne izzive, ki se pojavljajo v tem procesu, bi bilo mogoče premostiti na podlagi tesnejših odnosov z lokalnimi skupnostmi v državah članicah EU.

Področja, na katerih bi lahko imele lokalne skupnosti primerjalno prednost, segajo od izvajanja lokalne demokracije (prenos pristojnosti na izvoljene lokalne organe, ki imajo sorazmerno avtonomijo) in lokalne uprave (prehod z izključno vertikalne (navzgor usmerjene) odgovornosti na horizontalno in navzdol usmerjeno odgovornost, ki je povezana z načeli udeležbe, preglednosti in odgovornosti in v kateri ima civilna družba bistveno vlogo) ter nove paradigme lokalnega (ekonomskega) razvoja (v katerem imajo lokalne vlade spodbujevalno vlogo) in ozemeljskega (regionalnega) načrtovanja, ki lokalni razvoj umešča v širši prostorski kontekst ter spodbuja sinergije med različnimi akterji javnega in zasebnega sektorja.

Lokalne skupnosti v partnerskih državah bi glede na svojo potencialno vlogo v lokalnem razvoju in izzive, s katerimi se morajo spoprijeti, lahko imele koristi od bolj strukturiranega in stalnega dialoga z enakovrednimi organi v EU glede teh vprašanj, pa tudi od dejavnosti sodelovanja v podporo lokalnemu upravljanju.

3.3 Lokalne skupnosti v sodelovanju: krepitev našega razumevanja

V nadaljevanju je opisana mogoča podlaga za prihodnji evropski pristop:

3.3.1 Lokalni akterji – učinkovitost pomoči in lokalne skupnosti v EU

Zgoraj opisano zapleteno upravljanje na več ravneh, ki vključuje množico akterjev iz EU in partnerskih držav, umešča obravnavo vprašanja učinkovitosti pomoči v samo središče razprave o vlogi lokalnih skupnostih kot akterjev razvoja. Potreba po obravnavi tega vprašanja je toliko večja, ker le redke lokalne skupnosti upoštevajo cilje in vodilna načela, zastavljene na mednarodni ravni za zagotavljanje usklajene razvojne pomoči. Nekatere evropske regije in mesta so se zavezali Pariški deklaraciji o učinkovitosti pomoči (Pariška deklaracija), vendar jih velika večina še vedno uporablja svoje lastne pristojnosti in posebne pravice kot podlago za snovanje svojih razvojnih dejavnosti. Zato je potreben napredek glede ključnih vidikov načrta Pariške deklaracije, ki so bistvenega pomena za razvojno sodelovanje prek lokalnih akterjev in tudi za odnose med donatorji in partnerskimi državami. Mednje spadajo zmanjšanje razdrobljenosti prek povečanja uporabnosti in izvajanja načel Kodeksa ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela, krepitev uporabe nacionalnih sistemov in spodbujanje demokratičnega prevzemanja odgovornosti, ki so področja, na katerih imajo lokalne skupnosti pomembno vlogo.

Komisija zato predlaga, da lokalni akterji na ravni EU okrepijo razvojno sodelovanje v podporo lokalnemu upravljanju in vanj vključijo lokalne skupnosti. Cilj bi bil povečanje usklajenosti, dopolnjevanja in učinkovitosti različnih lokalnih akterjev. Ključna načela in načini delovanja, ki bi jih prostovoljno sprejeli, bi vključevali uporabo načel Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči na nacionalni ravni, podporo lokalnemu demokratičnemu upravljanju, krepitev nacionalnih okvirov kot osnove lokalnega upravljanja ter spodbujanje socialnega in ekonomskega razvoja. Zadevni akterji trenutno v ta namen pripravljajo besedilo, katerega najnovejši osnutek je priložen temu sporočilu. Rezultati podobne pobude, ki poteka v Afriki, bi se lahko izmenjali na podlagi dialoga, predvidenega v okviru Strateškega partnerstva med Afriko in Evropsko unijo na področju demokratičnega upravljanja in človekovih pravic.

3.3.2 Opredelitev akterjev in dejavnosti

Razvojno sodelovanje, ki ga izvajajo lokalne skupnosti, je razvijajoč se koncept, ki se srečuje z izzivom pomanjkanja podatkov. Da bi bolje opredelili vpletene akterje in dejavnosti ter s tem potrebe po usklajevanju in druge potrebe ter predlagali rešitve, bi bilo treba vzpostaviti mehanizme za učinkovitejše poročanje o razvojnem sodelovanju lokalnih skupnosti. To bi lahko vključevalo atlas decentraliziranega sodelovanja za prostorsko določitev dejavnosti, kompendij najboljše prakse ali pa observatorij, ki bi temeljil na obstoječih zmogljivostih.

3.3.3 Vzpostavitev „borze” – usklajevanje povpraševanja in ponudbe

Razdrobljenost, podvajanje in pomanjkanje informacij so pogosto glavne ovire, ki zmanjšujejo vpliv ter priložnosti za dejavnosti lokalnih skupnosti. Možno bi bilo uvesti sistem za razširjanje informacij ter usklajevanje ponudbe in povpraševanja za razvojne dejavnosti lokalnih skupnosti, s čimer bi se lahko usklajevala strokovno znanje in finančna sredstva, okrepila mreža lokalnih skupnosti EU, ki so vpletene v ozemeljskem sodelovanju, in oblikovala partnerstva. Komisija predlaga, naj EU podpira oblikovanje platforme za izmenjavo informacij oziroma „borzo” pod okriljem Odbora regij, ki bi vključevala ključne mreže lokalnih skupnosti v EU in partnerskih državah.

Ta „borza” bi delovala kot kontaktna točka za lokalne skupnosti v EU in partnerskih državah ter kot orodje za pospeševanje oblikovanja novih partnerstev med lokalnimi skupnostmi EU, ki iščejo partnerje za izvajanje ukrepov decentraliziranega sodelovanja. Ta sistem bi prav tako pomagal izločiti podvajanja in usmerjati sodelovanje na področja, kjer lahko prinese dodano vrednost.

3.3.4 Mreže v EU in partnerskih državah − krepitev partnerstev / pobratenje lokalnih skupnosti

Krepitev kulturnega in institucionalnega pobratenja med lokalnimi skupnostmi v EU in partnerskih državah že dolgo omogoča uspešna partnerstva. Veliko partnerstev, na katerih temelji decentralizirano sodelovanje, izvira iz procesa pobratenja. Komisija predlaga, naj EU podpre obširnejše izkoriščanje teh razvojnih partnerstev (pobratenje), da bi se okrepila izmenjava izkušenj in oblikovala tesnejša ter trajnejša partnerstva za razvoj.

EU in lokalne skupnosti v EU bi morale podpirati vlogo nacionalnih združenj lokalnih skupnosti v partnerskih državah, da bi slednje lahko sodelovale v njihovem nacionalnem političnem dialogu (na primer med pripravo strateškega dokumenta države skupaj s Komisijo) v skladu z načeli prevzemanja odgovornosti in vzajemne odgovornosti. Podpora nacionalnim združenjem lokalnih skupnosti v EU in partnerskih državah je prav tako pomembna za spodbujanje notranje vzajemne odgovornosti lokalnih in centralnih organov.

4. PERSPEKTIVE

Namen tega sporočila je poudariti pomen nedavnega pojava vloge lokalnih skupnosti kot ključnih akterjev v razvoju, pa tudi opredeliti prve elemente strategije odziva na ravni EU. Poleg tega pa namerava začeti postopek, ki bo okrepil njihovo udeleženost pri oblikovanju in izvajanju razvojnih dejavnosti na usklajen in strateški način.

Komisija zato poziva Svet, države članice, ki se sestajajo v okviru Sveta, Odbor regij, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Evropski parlament, naj podprejo razvoj celostnega pristopa k lokalnim skupnostim kot akterjem v razvoju na svetovni, evropski in nacionalni ravni, pri čemer bi se uporabila zgoraj opisana orodja.

[1] Njihova vloga se je priznala na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992, Konferenci ZN o človeških bivališčih v Istanbulu leta 1996, na Vrhu tisočletja ZN leta 2000 in na Svetovnem vrhu ZN o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002.

[2] Sporočilo COM(2003) 615 konč. o vodenju in razvoju, Mnenje Odbora regij o decentraliziranem sodelovanju pri reformi razvojne politike EU 2006/C115/09, Mnenje o vodenju v evropskem soglasju o razvoju 2007/C197/09, Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. marca 2007 o organih lokalne skupnosti in razvojnem sodelovanju (2006/2235(INI)), skupna strategija in akcijski načrt Afrika-EU za leto 2007, Sporočilo Komisije o strategiji EU za Afriko: k Evro-afriškem paktu za pospešitev razvoja Afrike (COM(2005) 489 konč.).

[3] V skladu z načelom subsidiarnosti se morajo zadeve obravnavati na najustreznejši ravni.

[4] Svet evropskih občin in regij: Stanje v evropski lokalni in regionalni upravi, izdaja iz leta 2006/2007.

[5] COM(2006) 19, Nedržavni akterji in organi lokalnih skupnosti.

[6] Zaradi raznolikosti vključenih akterjev, različnosti in dinamičnosti pobud, v ta namen razvitih sredstev in orodij ter dejstva, da obstoječa mednarodna nomenklatura in kategorizacija (tj. OECD/DAC) ni prilagojena posebnim značilnostim te vrste decentraliziranega sodelovanja, je težko izračunati celoten znesek sredstev, ki jih lokalne skupnosti namenijo za razvojno sodelovanje.

[7] 90 % teh zneskov se nanaša na sredstva, porabljena za študente.

[8] Čeprav je pri OECD/DAC prijavljenih 60 milijonov EUR, delegacija za zunanje delovanje lokalnih skupnosti (DAECL) skupni znesek ocenjuje na 115 milijonov EUR.

[9] Podpora Skupnosti se usmerja večinoma prek geografskih in tematskih programov ter zlasti programa „Nedržavni akterji in organi lokalnih skupnosti ”.