1. Potreba po večjem evropskem prispevku
Če naj bi se uresničili razvojni cilji novega tisočletja, bo leto 2005 prelomno leto, leto razvoja. Septembra 2005 se bodo na srečanju na vrhu ZN ob zasedanju Generalne skupščine ZN ponovno zbrali voditelji držav in vlad, da bi med drugim opravili obsežno oceno izvajanja Deklaracije in pregledali napredek, dosežen pri izpolnjevanju razvojnih ciljev novega tisočletja.
EU je sprejela konkretne obveznosti za uresničitev teh ciljev do leta 2015 in v trenutku, ko se celotna mednarodna skupnost pripravlja za prvo oceno stanja, se EU polno zaveda pomena in nujnosti naloge. V tem okviru je Evropski svet na svojem zasedanju 22. in 23. marca 2005 pozval Komisijo in Svet, da „pospešita svoje delo, zlasti kar zadeva različne dele poglavja ‚razvoj‛“, da bi dokončno oblikovali naša stališča o različnih temah in omogočili Evropski uniji aktivno vlogo v prihodnjih razpravah.
EU je že izrekla svojo podporo procesu, ki vodi k oceni doseženega od leta 2000 in sprejetju usmeritev glede vprašanj skupne varnosti, sporazumov za izboljšanje izvajanja obveznosti, sprejetih v okviru Deklaracije tisočletja in razvojnih ciljev novega tisočletja, ter odločitev o organizacijskih reformah, potrebnih za izpolnitev teh ciljev[1].
To sporočilo vsebuje pregled prispevka Unije na področju razvoja in opredeljuje ukrepe, ki jih je treba sprejeti za pospešitev uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja. Kot navaja zbirno poročilo Unije o razvojnih ciljih novega tisočletja[2], ki ga je pripravila Komisija na zahtevo držav članic[3], so Skupnost in države članice že znatno prispevale k prizadevanjem mednarodne skupnosti. Evropska unija mora postati dejavnejša že danes.
Na vrhu tisočletja leta 2000 je mednarodna skupnost sprejela ambiciozno strategijo za reševanje glavnih izzivov prihodnjih desetletij. Voditelji držav in vlad so sprejeli Deklaracijo tisočletja, s katero so se zavezali za zmanjšanje revščine, varstvo našega skupnega okolja, miru in varnosti, dobro upravljanje, demokratizacijo in človekove pravice, zaščito najbolj ranljivih, posebne potrebe Afrike in okrepitev Združenih narodov. Po besedah generalnega sekretarja „ta dokument določa vzorec za uresničitev mirnejšega, uspešnejšega in pravičnejšega sveta s skupno varnostjo in svetovnim partnerstvom za razvoj“.
Osem razvojnih ciljev novega tisočletja, ki so povezani z Deklaracijo tisočletja in so natančno usmerjeni, je: (1) zmanjšati revščino in lakoto po svetu, (2) zagotoviti osnovno izobraževanje za vse, (3) spodbujati enakost med spoloma, (4) zmanjšati umrljivost otrok, (5) izboljšati zdravje mater, (6) boriti se proti HIV/Aidsu in drugim boleznim, (7) zagotoviti trajnostno okolje in (8) sodelovati v svetovnem partnerstvu za razvoj.
Od septembra 2000 dalje:
(1) so Skupnost in večina držav članic prilagodile ali preusmerile svoje politike razvojnega sodelovanja, da bi se osredotočile na uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja in/ali širših ciljev Deklaracije tisočletja;
(2) je EU postavila razvoj v središče svoje trgovinske politike na večstranski ravni, regionalni ravni in prek svojih posebnih instrumentov, zlasti s posebno pozornostjo, namenjeno najmanj razvitim državam (vključno s prostim dostopom njihovega izvoza na trg Skupnosti v okviru pobude „Vse razen orožja“) in drugim ranljivim gospodarstvom ter s povečanjem pomoči, povezane s trgovino; istočasno je bila trgovina priznana kot pomemben element, ki ga je treba vključiti v strategije sodelovanja in razvoja;
(3) so si EU kot celota in posamezne države članice določile vmesne cilje povečanja razvojne pomoči do leta 2006 – ti cilji bodo po vsej verjetnosti izpolnjeni;
(4) je EU sprejela vrsto ukrepov za povečanje vpliva in kakovosti pomoči, zlasti z boljšo koordinacijo in prizadevanjem za uskladitev.
Potreba po pospešitvi napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja je splošno priznana. Nekateri cilji bodo verjetno doseženi na svetovni ravni (osnovno izobraževanje, šolanje deklet). Vendar to ne zadostuje. Ponekod je treba celo preprečiti nazadovanje, povezano zlasti s škodljivimi učinki prenosljivih bolezni, uničevanjem okolja ali varnostnimi problemi. Treba je storiti več in zastavljeno opraviti bolje. Samo izvajanje trenutnih politik ne bo zadostovalo za izpolnitev sprejetih ciljev. To zlasti drži za podsaharsko Afriko, kjer veliko držav še vedno močno zaostaja na številnih področjih (lakota, umrljivost otrok, umrljivost mater, prenosljive bolezni, trajnostno okolje). Ti cilji pa niso le nujni za solidarnost, temveč so tudi bistven pogoj za varnost in blaginjo v Evropi in svetu.
Vseeno je treba ponoviti, da sta razvoj in uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja predvsem odgovornost samih držav v razvoju. Države v razvoju so tiste, ki pri uresničevanju razvojnih ciljev novega tisočletja napredujejo ali ne, in ne donatorke.
EU je prevzela vodilno vlogo v boju proti svetovni revščini s tem, ko je postala najpomembnejša donatorka (55 % javne pomoči za svetovni razvoj). Prispevek Unije k agendi razvojnih ciljev novega tisočletja je bistvenega pomena in bi moral spodbuditi druge razvite države, da bi si prizadevale storiti več. Razvoj mora biti eden od osrednjih stebrov srečanja ZN na vrhu.
Sredstva, potrebna za izpolnitev ciljev novega tisočletja, niso omejena na finančno pomoč. Drugi temeljni vidiki vključujejo načine upravljanja na nacionalni in mednarodni ravni, spoštovanje mednarodnih obveznosti, zlasti glede človekovih pravic, enakost med spoloma, razvoj pravil trgovanja in naložb, boj proti prenosljivim boleznim[4], delitev znanja, varstvo okolja, varnost in druge svetovne javne dobrine.
V okviru priprave prispevka EU k dogodku septembra 2005 je Svet pozval Komisijo, da pripravi ambiciozne predloge za pospešitev napredka pri uresničevanju ciljev novega tisočletja, zlasti na treh področjih[5]: financiranje razvoja, skladnost politik za razvoj in prednost, ki jo je treba dati Afriki.
Predlogi Komisije so usmerjeni zlasti v:
določanje novih vmesnih ciljev povečanja proračunov javne pomoči do leta 2010 – posameznih in za Unijo kot celoto – da bi izpolnili svetovno prizadevanje za 0,7 % Bruto nacionalni dohodek (BND) v letu 2015;
pospešitev reform za izboljšanje kakovosti pomoči;
vnovičen razmislek o načinu, kako EU prek svojega modela trajnostnega razvoja s svojimi notranjimi in zunanjimi politikami vpliva na pogoje razvoja;
zagotovitev, da bodo te nove usmeritve koristile prednostno Afriki, in izkoriščanje novih priložnosti partnerstva med celinama.
Predlogi v zvezi s financiranjem razvoja in skladnostjo politik so podrobneje oblikovani v dveh drugih sporočilih[6]. Vsi ti predlogi so bistvenega pomena za prispevek k trem stebrom trajnostnega razvoja (ekonomskega, socialnega in okoljskega).
2. Sredstva, sorazmerna z izzivi
Vsa nedavno objavljena poročila ter zlasti poročilo Projekta ZN za novo tisočletje[7] in poročilo generalnega sekretarja ZN[8] kažejo nujno potrebo po povečanju sredstev za izpolnitev razvojnih ciljev novega tisočletja in izpostavijo številne povezave, ki obstajajo med revščino, uničevanjem okolja in varnostjo. Evropska unija je imela na konferenci v Monterreyu odločilno vlogo. Unija mora znova pokazati pot in si določiti vmesne cilje, ki bodo omogočili, da bo leta 2015 0,7 % BND namenjenega razvoju.
Poročilo Projekta za novo tisočletje ocenjuje, da skupna letna uradna razvojna pomoč, potrebna za izpolnitev razvojnih ciljev novega tisočletja v vseh državah, znaša približno 135 milijard USD in se bo leta 2015 dvignila na 195 milijard USD. Ti številki ustrezata 0,44 % oziroma 0,54 % skupnega bruto nacionalnega dohodka (BND) držav donatork. Ob upoštevanju dodatnih potreb uradne razvojne pomoči, ki niso neposredno povezane z razvojnimi cilji novega tisočletja, poročilo priporoča, da se donatorke zavežejo k uresničitvi cilja 0,7 % BND najkasneje do leta 2015.
Trenutno so štiri države članice EU[9] dosegle ali presegle cilj 0,7 %, šest drugih[10] pa se je obvezalo, da bodo ta cilj dosegle pred letom 2015. Če se bodo trenutni trendi obdržali, bo lahko EU skupno dosegla 0,42 % leta 2006.
Evropski svet je decembra 2004 potrdil obvezo EU za uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja in pooblastil Komisijo, da Svetu predloži „konkretne predloge o oblikovanju novih in ustreznih ciljev uradne razvojne pomoči za obdobje 2009–2010 …“.
Komisija predlaga, da se do leta 2010 izpolnita dva medsebojno prepletena cilja:
posamezni prag za države članice, z razlikovanjem med tistimi, ki so leta 2002 že bile članice EU (barcelonske obveznosti – EU15) in tistimi, ki so se pridružile kasneje (EU10);
skupno povprečje za vse države članice.
Ti cilji morajo biti dovolj visoko zastavljeni, da bi res zagotovili, da bo mogoče doseči 0,7 % do leta 2015. V skladu z zahtevo Sveta, da se določi „nov in ustrezen cilj“, to pomeni, da je treba do leta 2010 vrzel zapolniti do polovice. Na podlagi pristopa, ki se uporablja za barcelonske obveze iz leta 2002, Komisija predlaga:
povečati uradno razvojno pomoč na novo individualno osnovno raven (0,51) % uradne razvojne pomoči/bruto nacionalnega dohodka v letu 2010 za vsako od držav članic, ki je sodelovala v barcelonskih obveznostih (EU15) in je še pod osnovno ravnjo;
doseči individualno osnovno raven (0.17) % uradne razvojne pomoči/bruto nacionalnega dohodka v letu 2010 in s tem polovico poti v smeri „barcelonske obveze“ 0,33 % v letu 2015 za države članice, ki so se pridružile po letu 2002 (EU10).
Številka 0,51 % v letu 2010 je polovica poti med osnovno ravnjo posamezne države članice 0,33 % v letu 2006 in 0,7 % v letu 2015. Predlog bo zagotovil pravično delitev bremena med državami članicami in skupno povprečje (0,56) % (EU 25), kar naj bi po ocenah prineslo dodatnih 20 milijard EUR do leta 2010.
Razen proračunov javne pomoči je treba razmisliti o novih virih financiranja iz nacionalnih proračunov poleg povečanja deleža izdatkov, rezerviranih za razvoj. Vendar pa te razprave nikakor ne smejo biti izgovor za odložitev ali zmanjšanje obveznosti EU za leto 2010. Poleg njihovega dopolnilnega značaja glede na proračune pomoči bi morali biti ti novi viri financiranja dolgoročno trajnejši in predvidljivejši.
Komisija trenutno preučuje različne predloge, zlasti Mednarodni finančni sklad (IFF)[11] in davčne instrumente, ki bi jih bilo mogoče izvajati na ravni Skupnosti. Pri IFF se še vedno pojavljajo določeni tehnični problemi, zlasti v zvezi z razvrstitvijo posojil v državnih proračunih in finančnimi posledicami za proračune pomoči po letu 2015. Kar zadeva davke, se preučuje več možnosti.
Če je mogoče rešiti politična in tehnična vprašanja (temelječa na podrobnih ocenjevalnih merilih), je Komisija pripravljena izoblikovati evropsko stališče v prid dvojne strategije: z inovativnimi predlogi dopolniti povečanje javne razvojne pomoči leta 2010.
Obravnavajo se tudi nove pobude o odpisu dolga, zlasti večstranskega. Odpis dolga je učinkovit instrument pomoči, saj zagotavlja tako rekoč proračunsko podporo, predvidljivo na daljši čas, z zmernimi transakcijskimi stroški. Vendar odpira tveganja v smislu moralne negotovosti ter s svojim učinkom na dodelitev virov: najbolj zadolžene države niso nujno najrevnejše in najbolj poštene. Te ukrepe za odpis bi bilo zato treba preučiti za vsak primer posebej.
V tem okviru se Svet poziva, da izrazi svoje stališče o teh predlogih in da:
podpre – poleg izvajanja naslednje faze pobude za zelo zadolžene revne države – oblikovanje in izvajanje alternativnih možnosti, prilagojenih državam v post-konfliktnem položaju z zaostanki pri zunanjih dolgovih, ki niso bile vključene v pobudo za zelo zadolžene revne države;
med različnimi instrumenti poišče možnost uporabe začasnega olajšanja odplačevanja dolga, da bi ublažili učinke zunanjih pretresov.
2.2. Izboljšana kakovost pomoči
Poleg povečanja obsega mednarodne pomoči si je treba dodatno prizadevati za izboljšanje njene kakovosti in vpliva na razvojne cilje novega tisočletja. V tem pogledu je izredno pomembno mednarodno usklajevanje med donatorji in približevanje strategijam, lastnih partnerjem. To zahteva prilagodljivost in odločno voljo donatorjev, ki morajo prilagoditi svoje postopke načrtovanja in revizije ter delovanje različnih instrumentov pomoči, da bi zagotovili učinkovitost in zmanjšanje transakcijskih stroškov pomoči.
Napredek pri koordinaciji in usklajevanju zelo zaostaja za možnostmi. Tako pomanjkanje usklajenosti pred države partnerke postavlja upravne ovire in povzroča nepotrebne stroške. Medtem ko je Uniji uspelo sprejeti skupne strategije na še posebej težavnih ali občutljivih področjih (na primer Evropska strategija za varnost), pa je paradoksalno, da ji tega ne uspe storiti na področju, kjer je ena od glavnih akterjev (zagotavlja 55 % mednarodne javne pomoči) in kjer je okvir večstranskih obveznosti še zlasti natančen in izdelan. Svet je sprejel vrsto priporočil, ki bi se zdaj morala uresničiti na terenu, zlasti s postopkom odprte koordinacije. Pomemben vidik bo izboljšanje koordinacije v obeh smereh, med delegacijami Komisije in diplomatskimi predstavniki držav članic.
Med nedavnim forumom na visoki ravni o koordinaciji in usklajevanju je EU znova potrdila svojo odločenost, da hitro doseže bistven napredek s konkretnim in pragmatičnim pristopom usklajevanja in z razvojem usmerjenih in zavezujočih ciljev. Unija se je prav tako zavezala, da bo začela strateško razpravo, ki bo omogočila razvoj resnične operativne komplementarnosti med donatorji.
Pobude, kot je Pobuda EU za vodo, so pozitivni primeri koordinacije, kjer se jasno kaže spodbujevalni učinek pobud, sprejetih na ravni EU.
2.2.1. Bolj predvidljiva podpora
Sedanji načini izvajanja pomoči ne omogočajo, da bi državam zagotovili prilagodljivost in predvidljivost, ki ju potrebujejo za izvajanje naložb in politik, potrebnih za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja. Samo jamstvo večletne razpoložljivosti stalnih sredstev lahko finančnemu ministru omogoči, da sprejme, na primer, zaposlitev učiteljev ali zdravnikov, ki jih država potrebuje.
Niti projektna vrsta pomoči, niti odpis dolga, niti proračunska pomoč – ki je vseeno najučinkovitejša za spodbujanje uskladitve posredovanj, njihove prilagoditve nacionalnim politikam in prednostim ter financiranja razvojnih ciljev novega tisočletja – pa ne zagotovijo dovolj velikega in prilagodljivega zneska podpore, ki bi omogočal financiranje tekočih izdatkov s srednjeročno predvidljivostjo.
Zato je poleg obstoječih instrumentov treba razviti nove načine pomoči, ki bodo bolj predvidljivi, bolj stabilni in ki bodo omogočali izvajanje strukturnih reform, potrebnih za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja.
Predvideti bi bilo mogoče večletno proračunsko podporo (3 do 5 let), ki je ne bi bilo mogoče prekiniti[12], ali srednjeročno „pogodbo“, ki bi za obdobje zagotavljala minimalno raven pomoči s premijami, povezanimi z uspešnostjo, ali obveze, veljavne tri leta.
Ti načini se bodo lahko uporabljali samo za uspešne države. Vendar pa bi bilo treba v pristopu EU večjo pozornost posvetiti tudi manj uspešnim državam in preprečevanju razmer v državah, zaradi katerih bi bile države ogrožene. Prizadevanja bodo torej usmerjena tudi v izboljšanje načinov pomoči za to vrsto držav, s posebnim poudarkom na okrepitvi koordinacije, podpori upravljanju in potrebnem ravnovesju med kratkoročnimi rešitvami in dolgoročnejšo podporo.
2.2.2. Odgovori na zunanje pretrese
Zunanji pretresi ne glede na njihov izvor spodkopavajo reformne politike držav, tako da ogrožajo vzdržnost dolga in škodujejo prizadevanjem za zmanjšanje revščine. Nanje je treba odgovoriti preventivno in kurativno.
Preventivno:
z vzpostavljanjem tržno zasnovanih postopkov zagotavljanja;
z načrtovanjem, z različnimi instrumenti, mehanizmov začasnega olajšanja odplačevanja dolga.
Kurativno: z uporabo in okrepitvijo finančnih mehanizmov tiste vrste, ki obstaja v Cotonoujskem sporazumu (Flex), da bi kratkoročno lahko krili posledice takih pretresov za prihodke držav.
Razvojna pomoč, naj bo še tako bistvena, ni zadosten odgovor na izziv razvojnih ciljev novega tisočletja. Potrebno je obširnejše in globlje prizadevanje. Dolgoročno gre za nadzor globalizacije z javnimi politikami, da bi se dosegel pravičnejši svetovni red.
Znova je torej treba poudariti pomen različnih javnih politik za prispevek k razvojnim ciljem. Evropska unija ima v tem pogledu pomembno vlogo zaradi svojih vrednot in izkušenj.
V tem okviru je Svet pozval Komisijo, da pripravi predloge za izboljšanje skladnosti politik za razvoj. Z drugimi besedami, gre za opredelitev, kako lahko notranje in zunanje politike EU prispevajo k vključujoči globalizaciji s pozitivnimi učinki za vse v okviru trajnostnega razvoja.
Cilj je raziskati dodatne prispevke k razvoju. Predlog torej je, da se razišče koncept skladnosti za razvoj, pri čemer se je treba zavedati, da projekcija notranjih politik izven Unije prinaša pomembno dodano vrednost ukrepom, ki se izvajajo na ravni Evropske unije (zlasti na področjih izobraževanja, okolja, priseljevanja in azilne politike, carin in davkov, zaposlovanja in socialne politike).
Skoraj vse politike Unije neposredno ali posredno vplivajo na države v razvoju. Sporočilo o skladnosti politik za razvoj opredeljuje tiste, ki bi lahko najbolj očitno prispevale k prizadevanjem držav v razvoju.
Da bi te politike, v kolikor se izražajo prek programov dvostranskega sodelovanja z državami v razvoju, imele največji vpliv, jih je treba izvajati v skladu s temeljnimi načeli razvojnega sodelovanja, se pravi s spoštovanjem partnerstva in odobritve s strani partnerskih držav ter s spoštovanjem mednarodnih obveznosti.
Komisija bo za spodbujanje skladnosti politik EU v posebnem okviru podpore za razvojne cilje novega tisočletja izdelala vmesno poročilo o skladnosti za razvoj med sedanjo in prihodnjo mednarodno oceno razvojnih ciljev novega tisočletja.
Svet se poziva, da izrazi svoje stališče o predlogih Komisije na teh različnih področjih[13].
Vsa poročila in analize, ki so jih pripravili EU in drugi, vključno s poročili Projekta ZN za novo tisočletje in Komisije za Afriko[14], navajajo, da mnogi deli podsaharske Afrike daleč zaostajajo za drugim delom sveta pri doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja. Ocene kažejo, da do ciljnega leta 2015 mnogim afriškim državam ne bo uspelo izpolniti razvojnih ciljev novega tisočletja[15].
Vendar pa so znaki napredka vidni, kot je napredek v smeri demokracije, višje stopnje rasti v zadnjih treh letih (povprečno do 4,5 % v letu 2004, 6 % brez Nigerije in Južne Afrike), realna rast na prebivalca (2 %) in izboljšanje proračunskih ravnotežij.
Komisija zato predlaga, da se podsaharski Afriki posveti posebna pozornost.
Prvič, treba je povečati obseg sredstev in zagotoviti, da gre zadosten delež povečanja uradne razvojne pomoči v Afriko.
Drugič, vse predloge, izdelane v tem sporočilu, o skladnosti politik in kakovosti pomoči, je treba v Afriki izvajati kot prednostno nalogo.
Cilj je oblikovati evropski odgovor, ki vključuje ukrepe držav članic in Skupnosti. V tem okviru ta dokument opredeljuje vrsto ukrepov, ki jih mora Skupnost sprejeti. Cotonoujski sporazum, kakor je bil nedavno revidiran, predstavlja prednosten, a ne izključni okvir za izvajanje tega pristopa.
V tem okviru Komisija predlaga ključne obveze za ukrepanje na številnih področjih, ki so jih Afričani sami opredelili kot bistvena za njihov razvoj, zlasti v okviru akcijskih načrtov Afriške unije/Novega partnerstva za razvoj Afrike (AU/NEPAD). Cilj je kakovostni preskok glede ključnih multiplikatorjev razvoja, tj. elementov, ki so, če so izpolnjeni, odločilnega pomena za trajnostni razvoj, vendar brez katerih trajen razvoj ni mogoč. Poudariti je treba poseben vpliv EU pri spodbujanju teh elementov. Ti vključujejo[16]:
izboljšanje upravljanja Afrike,
medsebojno povezovanje afriških omrežij in trgovine,
prizadevanje za pravične družbe, dostop do storitev, dostojno delo in okoljsko trajnost.
Ta področja ne izključujejo, nadomeščajo ali tekmujejo z drugimi oblikami sodelovanja, ki se seveda morajo nadaljevati. Cilj je predvsem zapolniti vrzel in katalizirati dejanja drugih akterjev v sektorjih, kjer ima EU posebne izkušnje ali primerjalno prednost in kjer lahko hitro privede do rezultatov. Z drugimi besedami, gre za prizadevanje predvsem v ključnih sektorjih, kjer ima EU osrednji položaj za vodenje mednarodnega ukrepanja. Merilo uspeha bo njena sposobnost, da deluje kot katalizator za ukrepe drugih donatorjev in da zbere največjo možno podporo.
4.1. Izboljšanje upravljanja v Afriki
a. Izziv upravljanja
Dobro upravljanje in polno spoštovanje človekovih pravic sta temeljni pogoj za razvoj, toda v mnogih afriških državah še nista zagotovljena. EU že mnoga leta podpira prizadevanja Afrike za izboljšanje upravljanja na državni, regionalni in celinski ravni ter njene sposobnosti za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic po vsej celini, kot je določeno v ključnih mednarodnih in regionalnih instrumentih.
Toda EU mora odločnejše podpreti afriška prizadevanja za okrepitev upravljanja Afrike, zato mora razmisliti o naslednjih obvezah:
(1) Zagotovitev finančne podpore[17] za razvoj zmogljivosti Afriške unije (AU) in zlasti njene Komisije. S to podporo bo EU pomagala AU, da izpolni pričakovanja svojih obvez. EU bo spremljala AU pri preoblikovanju njenih ustanov v osrednjo referenčno ustanovo za upravljanje Afrike in podpirala njeno sposobnost za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic po vsej celini, kot je določeno v ključnih mednarodnih in regionalnih instrumentih.
(2) Naše partnerstvo z Afriko mora biti široko, če želimo, da bo močno in uspešno. Institucije EU si morajo prizadevati za partnerstva tesnega medinstitucionalnega sodelovanja z enakovrednimi ustanovami v AU, kot so Vseafriški parlament, Ekonomski, socialni in kulturni svet (ECOSOCC) ali Svet za mir in varnost. Ta partnerstva bi morala biti katalizatorji za povezovanje vseh evropskih in afriških interesnih skupin, od univerz, občin, podjetij in industrij do sindikatov, mrež civilne družbe ali kulturnih ustanov.
(3) EU je pripravljena podpreti afriška prizadevanja za izgradnjo uspešnejših držav v Afriki. Za oblikovanje odločne spodbude za reformo upravljanja v Afriki morajo EU, Komisija in države članice vzpostaviti skupni finančni mehanizem[18] z AU/NEPAD za podporo reformam, ki jih je sprožil Mehanizem skupne kontrole v Afriki (Africa Peer Review Mechanism (APRM)). Ta prizadevanja bodo popolnoma skladna z nacionalnimi strategijami in strateškimi dokumenti za zmanjšanje revščine.
b. Spodbujanje miru in varnosti
V zadnjih letih je Afrika vzpostavila institucionalno strukturo za mir in varnost, v središču katere je Svet AU za mir in varnost in ki si prizadeva za preprečevanje, obvladovanje in reševanje konfliktov.
Kot del Cotonoujskega sporazuma in Mehanizma hitrega odziva EU je EU zagotovila znatno podporo za vrsto dejavnosti gradnje miru. Na prošnjo afriških voditeljev je EU vzpostavila tudi finančni aranžma za mir v Afriki (250 milijonov EUR) za podporo afriškim prizadevanjem za ohranjanje miru.
V prihodnosti bi EU morala AU in podregionalnim organizacijam zagotoviti tudi potrebna finančna sredstva za reševanje konfliktov. V ta namen bo EU dopolnila finančni aranžma za mir pred koncem leta 2005[19]; sprva bo povečala obseg tekočega proračuna z dodelitvijo sorazmernega deleža iz Evropskega programa za obnovo in razvoj Južne Afrike (EPRD), kot je bilo zahtevano na vrhu AU v Maputu.
4.2. Povezovanje Afrike: infrastruktura in trgovina
a. Oblikovanje in ohranjanje regionalnih infrastrukturnih omrežij in storitev
Le malo podsaharskih afriških omrežij zagotavlja storitve, ki so primerljive z drugimi regijami v razvoju.
Stalna prizadevanja za oblikovanje in ohranjanje infrastrukturnih omrežij in storitev podsaharske Afrike je treba pospešiti, da bi gospodarska rast in trgovina postali konkurenčni in da bi afriški izvozniki našli svoje mesto na svetovnem trgu. V zvezi s tem Komisija predlaga vzpostavitev evropsko-afriškega partnerstva za infrastrukturo[20]. Partnerstvo, ki bo temeljilo na strategijah AU/NEPAD, bo pomagalo oblikovati trajno čezmejno infrastrukturo, bistveno za celinsko povezanost in delitev znanja, ter premostiti digitalni razkorak. Zagotovljene finance bodo vplivale na povečanje naložb zasebnega sektorja. V prvi fazi bo partnerstvo gradilo na modelih, ki jih zagotavljata pomoč za oskrbo z vodo in pomoč za oskrbo z energijo, ter se osredotočilo na podsaharsko Afriko. V drugi fazi bo partnerstvo spodbudilo vložke drugih donatorjev, vključno s prizadevanji držav članic EU za povečanje svojih proračunov pomoči.
b. Večje in boljše trgovanje za podsaharsko Afriko
Trgovinsko sodelovanje ima že mnoga leta pomembno mesto v odnosih EU-AKP, predvsem zaradi prednostnega dostopa za njihove proizvode na trg EU.
Vendar samo posebne ugodnosti ne zadostujejo. Potreben je obsežnejši proces za oblikovanje pogojev, ki spodbujajo naložbe, in učinkovitih regionalnih trgov, za lažje trgovanje, razvoj statističnih storitev, reševanje omejitev dobave, spodbujanje proizvodne in tržne raznovrstnosti.
Iz teh razlogov so se države AKP in EU v Cotonoujskem sporazumu dogovorile, da začnejo pogajanja za šest regionalnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu (SGP), od katerih so štirje v Afriki. To niso klasična prostotrgovinska pogajanja, ampak se osredotočajo na trgovino in regionalno integracijo kot instrumenta za razvoj. Veljati bodo začeli leta 2008.
V tem okviru so bila opredeljena naslednja osrednja področja ukrepanja:
gospodarsko upravljanje,
trgovinska pomoč,
ciljno naravnani ukrepi podpore na ključnih področjih, kot so bombaž, sladkor in tekstil,
določitev sredstev za podporo ukrepov prilagajanja,
podpora za ambiciozno agendo za olajšanje trgovine.
4.3. Prizadevanje za pravične družbe, ki spodbujajo dostop do storitev, zaposlovanje, dostojno delo za moške in ženske in okoljsko trajnost
Globalizacija in liberalizacija sta prinesli rast in blaginjo za svet kot celoto, vendar ne za vse njegove dele. Nekateri deli Afrike so napredovali, drugi so zaostali.
Prizadevanja za spodbujanje socialne kohezije, zlasti boljšega dostopa do osnovnih storitev, so bistvena. Uravnotežena gospodarska rast, dostop do produktivne zaposlitve in dostojnega dela za vse ter uresničitev enakosti med ženskami in moškimi so odločilnega pomena za trajnostni razvoj in odpravo revščine. EU bo podpirala pobude v zvezi s tem. Prav tako je treba v razvoj vključiti tudi okoljsko trajnost, če naj bi revni do leta 2015 zaživeli boljše življenje.
V tem pogledu bo EU skupaj s svojimi afriškimi partnerji še razvila pristope udeleževanja za lokalno, nacionalno in regionalno načrtovanje in razporejanje virov. Oblikovani bodo lokalni integrirani pristopi za povečanje vloge sekundarnih centrov kot razvojnih središč za njihovo okolico. Ti so lahko v obliki storitvenih centrov, kjer imajo ljudje neposreden dostop do vrste storitev, kot so osnovna in srednja šola, strokovno usposabljanje, vključno s posebnimi možnostmi usposabljanja za mlade, zdravila in zdravstvo ter osnovne socialne in javne storitve.
EU mora podpirati te države z zavezanostjo pravičnosti in okoljski trajnosti. Zato bo EU zagotovila spodbude za pravične družbe in varstvo okolja v Afriki. Upoštevala bo tudi konkretne ukrepe politike za izboljšanje pravičnosti in okoljske trajnosti kot del meril za določitev dodelitev pomoči za države AKP[21]. To bo zagotovilo razpoložljivost dodatnih virov za države, ki kažejo, da so se pripravljene in sposobne lotiti vprašanj neenakosti in marginalizacije, poslabšanja okolja in socialne kohezije.
5. Sklep – K novi strategiji EU za razvoj
Vpričo velikih razvojnih izzivov mora EU, kot svetovni akter, prevzeti posebne odgovornosti in v celoti izpolnjevati svojo politično vlogo, da bi okrepila sredstva razvoja in učinkovitost sodelovanja ter ustrezno podprla podsaharsko Afriko, ki zaostaja glede številnih ciljev.
Zbirno poročilo EU o razvojnih ciljih novega tisočletja in poročilo o spremljanju barcelonskih obveznosti sta osvetlila pomen dosedanjih prizadevanj. To sporočilo in posebni predlogi na eni strani o financiranju razvoja in na drugi o skladnosti za razvoj določajo pot ukrepov za prihodnost.
Tudi v Afriki so spremembe možne. Afrika je pokazala pripravljenost, da prevzame odgovornost za svoj politični in socialno-ekonomski razvoj. Številne države so začele prehod v demokracijo, mir je zavladal na več koncih celine, gospodarska rast je vse hitrejša. Z nastankom Afriške unije in pobude Novega partnerstva za razvoj Afrike sta bili oblikovani ambiciozna institucionalna struktura in listina, ki v osrčje razvoja postavlja upravljanje in svobodo. Leto 2005 bi bilo lahko leto Afrike. Evropa mora biti kos temu razvoju in glavna gonilna sila pri podpori Afrike ter ji zlasti dati prednost v finančnem smislu, s čimer bo prispevala k izvajanju obveznosti, ki jih je leta 2002 sprejel G8[22]. Afrika je na dolgi in težavni poti do trajnostnega razvoja in razvojnih ciljev novega tisočletja. Toda zdaj je potreben nov zagon in EU in Afrika se za to lahko zavzameta in morata zavzeti skupaj.
To sporočilo in sporočila o financiranju in skladnosti ter poročila, na katerih temeljijo, vzpostavljajo okvir prispevka EU k dogodku Združenih narodov na visoki ravni septembra 2005, kar zadeva poglavje razvoja in sinergijo z drugimi politikami. Na tej podlagi Komisija poziva Svet, da dokončno oblikuje predloge in obveznosti Evropske unije za pospešitev napredka pri uresničevanju ciljev novega tisočletja.
Poleg teh obveznosti bo moral biti tako začeti proces tudi podlaga za oblikovanje nove deklaracije o razvojni politiki Unije, da bi se vzpostavila prava evropska razvojna strategija.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
[1] Izjava predstavnika predsedstva EU na Generalni skupščini ZN novembra 2004.
[2] Delovni dokument služb Zbirno poročilo EU o razvojnih ciljih novega tisočletja, april 2005.
Leta 2004 so države članice EU in Komisija objavile poročila o svojem prispevku k razvojnim ciljem novega tisočletja. Ta poročila so bila podlaga za zbirno poročilo EU za obdobje 2000–2004. Vendar mora biti jasno, da cilj tega zbirnega poročila ni pripisati zasluge za razvoj določenega razvojnega cilja novega tisočletja individualnemu ukrepanju držav članic, Skupnosti ali Unije. S tem bi namreč zanemarili soodvisnost različnih ciljev in delovali v nasprotju z načeli odobravanja, usklajevanja in komplementarnosti, ki se uporabljajo – včasih brez dvoma premalo obsežno – v vodenju razvojnega sodelovanja.
[3] Skepi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, april 2004.
[4] Posebni ukrepi za boj proti HIV/Aidsu, malariji in tuberkulozi v državah v razvoju, da bi dosegli cilje novega tisočletja za ustrezen razvoj, bodo določeni v posebnem sporočilu.
[5] Skepi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose, november 2004.
[6] Sporočilo Komisije: „Financiranje razvoja in učinkovitost pomoči“ - COM(2005) 133; „Skladnost razvojnih politik“ - COM(2005) 134.
[7] Poročilo Projekta razvojnih ciljev novega tisočletja, Vlaganje v razvoj: praktični načrt za uresničitev razvojnih ciljev novega tisočletja, januar 2005.
[8] Poročilo generalnega sekretarja ZN z naslovom „Za več svobode: k razvoju, varnosti in človekovim pravicam za vse“.
[9] Danska, Luksemburg, Nizozemska, Švedska.
[10] Belgija, Finska, Francija, Irska, Španija, Združeno kraljestvo.
[11] International Financing Facility – predlog Združenega kraljestva za „vnaprejšnje plačilo“ javne razvojne pomoči.
[12] Razen kršitev „bistvenih elementov“ na podlagi sporazumov o partnerstvu in sodelovanju.
[13] Glej opombo 6.
[14] Komisijo za Afriko je leta 2004 ustanovilo Združeno kraljestvo; vanjo so vključene različne afriške in evropske osebnosti.
[15] „Podsaharska Afrika zelo drastično nazaduje kar zadeva AIDS, ponavljajočo se malarijo, padec proizvodnje hrane na osebo, vse slabše pogoje bivanja in uničevanje okolja, tako da je večina držav v Afriki daleč od uresničitve večine ciljev.“ [Regija] „ ima najvišjo stopnjo podhranjenosti, (…) najnižjo stopnjo vpisa v osnovno izobraževanje, (…) [z največjimi] razlikami med spoloma (…). Kriza, povezana s HIV/Aidsom, uničuje velik del celine (…). Regija ima tudi najvišjo incidenco TB na svetu in najvišje stopnje umrljivosti mater in otrok. (…) Napredek v dostopu do varne pitne vode je, čeprav bolj obetaven, še vedno prepočasen, da bi dosegli razvojne cilje novega tisočletja. Brez trajne podpore je le malo verjetno, da bo podsaharska Afrika dosegla cilje.“ Poročilo Projekta ZN za novo tisočletje, januar 2005.
[16] Priloga I vsebuje dodatne podrobnosti o vsakem od teh področij in obvezah EU.
[17] Komisija je predlagala podporo v višini do 50 milijonov EUR kot del „pogojne milijarde“.
[18] Začetni znesek bo zagotovljen iz notranjih virov AKP: Druge možnosti v okviru ERS se preučujejo.
[19] Druge možnosti v okviru ERS se trenutno preučujejo.
[20] Kar zadeva institucionalne in finančne načine, bo EU gradila na bogatih izkušnjah, pridobljenih s pomočjo za oskrbo z vodo in pomočjo za oskrbo z energijo. Upravičena so vsa javno-zasebna partnerstva, podregionalne organizacije ali vseafriške strukture (kot je Afriška ministrska konferenca za vodo (AMCOW), ki predložijo predlog intraregionalne ali celinske narave. Da bi povečali celinsko skladnost in lastništvo, bi morala AU vsak predlog politično potrditi. Do konca leta 2007 je financiranje predvideno v okviru 9. ERS.
[21] To bo izvedeno v okviru dodelitev na podlagi novih finančnih perspektiv in zlasti z Instrumentom razvojnega sodelovanja in gospodarskega sodelovanja.
[22] Na vrhu v Kananaskisu (2002) so se voditelji G8 obvezali, da bodo najmanj 50 % od povečanja javne pomoči dodelil razvoju Afrike. Če bi bila ta obveznost sprejeta na ravni EU, če se bodo trenutni trendi obdržali (upoštevanje obveznosti iz Barcelone za 2006), bi to za Afriko pomenilo dodatno dodelitev več kot 6,5 milijarde EUR na leto.