Sporočilo EK: Tematska strategija za varnost preskrbe s hrano

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU: Tematska strategija za varnost preskrbe s hrano

Širitev agende varnosti preskrbe s hrano za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja

1. Uvod

Da bi se racionaliziral in poenostavil veljavni zakonodajni okvir, ki ureja zunanje ukrepe Skupnosti, je Evropska Komisija predlagala skupek šestih novih instrumentov v okviru finančnih perspektiv od leta 2007 do 2013. Trije instrumenti (za človekoljubno pomoč, stabilnost in makrofinančno pomoč) so horizontalni in bodo namenjeni posebnim potrebam in okoliščinam. Preostali trije (za predpristopno pomoč, za podpiranje evropske sosedske in partnerske politike ter za razvojno in gospodarsko sodelovanje) so zasnovani za izvajanje posebnih politik in pokrivajo določeno geografsko območje. V prihodnje bodo ti instrumenti temeljni zakonodajni akti za izdatke Skupnosti v podporo programov zunanjega sodelovanja, vključno z ustreznimi tematskimi programi, in bodo med drugim nadomestili obstoječe tematske uredbe.

Eden od sedmih tematskih programov, ki jih je določila Komisija[1], je tematski program za varnost preskrbe s hrano. Njegova pravna podlaga bosta instrument razvojnega sodelovanja in gospodarskega sodelovanja ter instrument evropskega sosedstva in partnerstva. V skladu s Sporočilom Komisije o instrumentih za zunanjo pomoč v okviru prihodnje finančne perspektive 2007–2013 [COM(2004) 626] bo vsa človekoljubna pomoč v hrani vključena v instrument človekoljubne pomoči in ne bo obravnavana v ločenih tematskih finančnih sredstvih.

V skladu s temi predlogi tematski programi zagotavljajo določeno dodano vrednost in vključujejo dejavnosti, ki dopolnjujejo geografske programe, ki bodo tudi v prihodnje osnovni okvir za sodelovanje Skupnosti s tretjimi državami.

Komisija se je zavezala, da bo vključila Evropski parlament in Svet v razpravo o področju uporabe, ciljih in prednostnih nalogah vsakega tematskega programa na podlagi uradnih sporočil obema institucijama. Rezultat tega bodo politične smernice za nadaljnje stopnje načrtovanja programov, predvsem tematske strateške dokumente, ki jih bo treba pripraviti v skladu z določbami zgoraj navedenih instrumentov.

2. Okvir

2.1. Analiza teme

Obstaja več kot dovolj razlogov za obravnavanje negotovih razmer glede hrane[2], kar je del prvega razvojnega cilja novega tisočletja (od leta 1990 do 2015 prepoloviti število ljudi, ki trpijo zaradi lakote). Trenutno se ocenjuje, da 815 milijonov ljudi v delih sveta v razvoju živi v „kronično“ negotovih razmerah glede hrane, nadaljnjih 5–10 % prebivalstva pa je v nevarnosti, da jih doletijo „akutne“ negotove razmere glede hrane zaradi kriz, ki jih lahko povzročita narava ali človek. Kljub napredku pri zmanjševanju lakote na svetovni ravni prvi razvojni cilj novega tisočletja še vedno ni izpolnjen v podsaharski Afriki, kjer se trdovratne negotove razmere glede hrane zaostrujejo zaradi ponavljajoče se politične nestabilnosti.

V Afriki so povezave med negotovimi razmerami glede hrane ter spopadi, slabim vodenjem držav in pandemijo virusa HIV/aidsa velik izziv za nacionalne vlade, donatorje in civilno družbo. Huda težava zadeva ustreznost zaužite hrane, kar dokazuje svetovna raven „prikrite lakote“, torej pomanjkanja vitaminov in mineralov pri prehrambnih potrebah. Na ustreznost zaužite hrane vplivajo številna vprašanja, vključno s porazdelitvijo hrane v posameznih gospodinjstvih, prehranskimi navadami mater in otrok, pripravo živil, kakovostjo in varnostjo živil, vodo ter javno higieno. Značilno je, da se negotove razmere glede hrane zaostrujejo zaradi propadanja okolja, neustreznih proizvodnih sistemov, neustrezno delujočih trgov in omejene človeške usposobljenosti ter so otežene zaradi neenakosti glede družbene upravičenosti do hrane, na katero vplivajo spol, starost in etnična pripadnost. Obstajajo dokazi za zaskrbljujoče visoko stopnjo lakote na podeželju, kjer prevladuje nezadosten gospodarski in fizičen dostop do hrane. Vendar pa se z rastočo urbano revščino povečujejo negotove razmere glede hrane tudi v mestih in se jih ne sme spregledati.

Negotove razmere glede hrane, ki so hkrati vzrok in posledica absolutne revščine, niso ustrezno upoštevane niti kot razvojni cilj niti kot kazalnik gospodarskega in družbenega napredka. Pogosto se ozko povezujejo s kratkoročnimi ukrepi, kot so pošiljanje pomoči v hrani ali povečanje oskrbe s hrano, pri tem pa se spregleda njihova večdimenzionalnost. Niso ustrezno integrirane/vključene v dolgoročne nacionalne razvojne strategije kot cilj. Pozitivno pa je, da druga generacija strategij za zmanjševanje revščine bolj upošteva varnost preskrbe s hrano, saj se nacionalne vlade vedno bolj zavedajo pomena vzpostavitve nacionalnih strategij in programov.

V zadnjih letih se je pokazalo, da se ključni izziv glede izpolnjevanja ciljev varnosti preskrbe s hrano pojavi v kriznih razmerah, zlasti zapletenih in daljših, ter v času politične nestabilnosti in v državah v prehodu. Slika svetovnih negotovih razmer glede hrane kaže na številne ranljive in nestabilne države, ki ob soočenju z razvijajočo se krizo niso sposobne izvajanja dolgoročnih strategij, niti nimajo obstoječega institucionalnega okvira za to. V letu 2005 se je 43 držav spopadlo z resnim pomanjkanjem hrane, 23 v Afriki, preostale pa v Aziji in Latinski Ameriki. Zaradi obsega in ponavljanja tega problema je potreben nov dolgoročen strukturni pristop za odpravljanje temeljnih razlogov za negotove razmere glede hrane.

2.2. Uveljavljeni politični okvir

Politika ES glede varnosti preskrbe s hrano, vzpostavljena leta 1996 z Uredbo Sveta (ES) št. 1292/96, še vedno usmerja ukrepe Komisije za boj proti lakoti. Ta politika se je iz preprostega pošiljanja pomoči v hrani razvila v podporo za široko zastavljene strategije varnosti preskrbe s hrano na nacionalni, regionalni in svetovni ravni, pri čemer je pomoč v hrani nevezana in je instrument, omejen na nujne primere.

ES je vodilna mednarodna donatorka na področju varnosti preskrbe s hrano (iz proračunskih postavk za varnost preskrbe s hrano je bilo od leta 1996 dodeljenih 4,9 milijarde EUR, na leto torej povprečno 500 milijonov EUR), njena pomoč ustreza različnim stopnjam prehoda v: (i) državah v kriznih razmerah/po kriznih razmerah; (ii) državah z dolgotrajnimi negotovimi razmerami glede hrane in (iii) gospodarstvih v prehodu. ES tudi dejavno sodeluje v mednarodni politični razpravi, na primer o trgovini in pomoči v hrani (STO, Konvencija o pomoči v hrani, posvetovalni pododbor FAO za razdelitev presežkov) in je vodilna donatorka pri kmetijskih raziskavah na svetovni (Posvetovalna skupina za mednarodne kmetijske raziskave – CGIAR), regionalni (predvsem v Afriki) in nacionalni ravni.

Politika ES poudarja osrednjo vlogo nacionalnih strategij za zmanjševanje revščine, ki jih razvijejo posamezne države, za doseganje dolgoročne varnosti preskrbe s hrano in potrebo po opredelitvi lakote kot prve prednostne naloge v boju proti revščini. Ugotavlja tudi, da je področje varnosti preskrbe s hrano zelo občutljivo in da lahko tudi prehodna kriza sproži dolgotrajne težave s hrano, ker se sredstva hitro izčrpajo, s čimer se ogrozi preživetje.

Leta 2004 je zunanja ocena potrdila tehtnost strateškega okvira ES za varnost preskrbe s hrano, ki torej velja tudi za ta tematski program: navaja, da se lahko varnost preskrbe s hrano doseže samo z istočasnim obravnavanjem razpoložljivosti hrane, dostopa do hrane, kakovosti prehrane in preprečevanja prehrambnih kriz.

V širšem okviru razvojne politike, ki se nadaljuje od izjave o razvojni politiki iz leta 2000, je varnost preskrbe s hrano še vedno prednostna naloga v „Evropskem soglasju o razvoju“ [COM(2005) 311], ki ga je julija 2005 sprejela Komisija, novembra 2005 pa potrdil Svet.

Strategija EU za Afriko [COM(2005) 489], ki sta jo nedavno odobrila Komisija in Svet, ponovno poudarja pomen obravnavanja varnosti preskrbe s hrano na tej celini v okviru rasti v korist revnih in kmetijskega razvoja, poudarja pa tudi pomen kmetijskih raziskav.

Na prehodu od izrednega stanja (človekoljubna faza) k razvoju je pomoč ES zasnovana v okviru širšega gospodarskega, socialnega in političnega okvira, opredeljenega v Sporočilu ES o „povezovanju pomoči, obnove in razvoja“[3], kot: „Programi obnove, ki postopno nadomestijo pomoč za izredno stanje/nujno pomoč, da stabilizirajo gospodarske in socialne razmere ter omogočijo prehod k srednjeročni in dolgoročni razvojni strategiji.“

2.3. Pretekle izkušnje/pridobljena spoznanja

Poleg potrditve tehtnosti politike ES je nedavna zunanja ocena politike ES glede varnosti preskrbe s hrano in proračunske postavke (2004) poudarila tudi njeno izrazito dodano vrednost v primerjavi z drugimi donatorji, ker je osredotočena na povezovanje pomoči, obnove in razvoja, partnerstvo različnih udeležencev in združevanje različnih izvedbenih instrumentov. V oceni so bila opredeljena tudi naslednja področja, ki jih je treba izboljšati in ki so obravnavana v tematskem programu:

povezovanje pomoči, obnove in razvoja: bolj sistematičen pristop k povezovanju pomoči, obnove in razvoja bi pripomogel k učinkovitejšemu odzivu na dinamičnost in večdimenzionalnost negotovih razmer glede hrane;

osredotočenje na revščino: boljše vključevanje varnosti preskrbe s hrano kot prednostnega področja v strateške dokumente za zmanjševanje revščine in državne strateške dokumente ES;

razvoj politike/strategije: boljši dialog in podpora vladam pri vzpostavitvi dolgoročnega političnega dialoga glede varnosti preskrbe s hrano;

usklajenost politik: večja usklajenost na nacionalni ravni z vključevanjem varnosti preskrbe s hrano v državne (in regionalne) strateške dokumente ES.

2.4. Utemeljitev tematskega pristopa

Strategija ES predvideva vključevanje ciljev varnosti preskrbe s hrano v dolgoročne in široko zastavljene politike in strategije za zmanjševanja revščine. Geografski in tematski programi prispevajo k uresničevanju teh ciljev.

Geografski programi bodo standardni instrument za uresničevanje politike ES glede varnosti preskrbe s hrano povsod vsem svetu, kjer je okvir za sodelovanje z vlado vzpostavljen in deluje. Pri prihodnjem dodeljevanju sredstev iz geografskih instrumentov državam se bo upoštevala raven nacionalne varnosti preskrbe s hrano. V državah z negotovimi razmerami glede hrane lahko tematski program podpira razvoj politik, s čimer se zagotovi vključevanje strateškega pristopa k varnosti preskrbe s hrano v nacionalne strategije za zmanjševanje revščine.

Državam v krizi, ki potrebujejo človekoljubno pomoč za reševanje/zaščito življenj, bo pomoč zagotovljena z instrumentom človekoljubne pomoči. V povezavi z zadevnimi službami Komisije se bo tematski program uporabljal v takšnih razmerah po koncu nujne pomoči, kadar bo to potrebno, da se omogočita obnova in rehabilitacija ter zmanjša ranljivost s povečanjem posebne pozornosti varnosti preskrbe s hrano.

V prehodnih razmerah je zaradi številnih različnih scenarijev bolj kot geografska upravičena tematska pomoč. Obstajajo tri širše kategorije teh scenarijev:

razmere in države, v katerih se je težko dogovoriti o ukrepih za varnost preskrbe s hrano s partnerskimi vladami zaradi drugih prednostnih nalog. Na primer, negotove razmere glede hrane so lahko zgoščene predvsem na določenih področjih (zunaj državnega nadzora) ali v določenih skupinah (notranje razseljeni ljudje);

države, v katerih je bilo sodelovanje prekinjeno ali v katerih okvir za sodelovanje (državni strateški dokument) ne obstaja. Kadar država ne deluje, to pomeni, da imajo civilna družba in večstranske organizacije večjo vlogo pri učinkoviti intervenciji (npr. Somalija);

„pozabljene krize“, pri katerih bi bila vzpostavitev sodelovanja z nacionalnimi vladami prek geografskih instrumentov lahko težavna.

Na podlagi zgoraj navedenega bo novi tematski program moral zagotoviti:

(i) usklajenost politik in stalnost ukrepov pri procesu povezovanja pomoči, obnove in razvoja, (ii) dopolnjevanje med različnimi geografskimi ravnmi intervencije z obravnavanjem svetovnih/celinskih vprašanj in spodbujanjem inovativnih pristopov ter (iii) koordinacijo in usklajevanje z razvojnimi partnerji glede agende varnosti preskrbe s hrano.

3. Tematski program

3.1. Področje uporabe (vključno z geografsko pokritostjo)

Kar zadeva „Zunanje ukrepe prek tematskih programov v okviru prihodnjih finančnih perspektiv 2007–2013“ [COM(2005) 324], Komisija predvideva tematski program, ki bi „(i) podpiral zagotavljanje mednarodnih javnih dobrin, ki neposredno prispevajo k varnosti preskrbe s hrano, in financiranje globalnih programov, (ii) reševal negotove razmere glede hrane v državah ali regijah, kjer vlada ni vzpostavljena ali ne nadzoruje delov države, ali pa ni vzpostavljen državni strateški okvir, in (iii) spodbujal inovativne politike in strategije na področju varnosti preskrbe s hrano“.

Pokritost programa se razlikuje glede na sestavne dele:

prvi je globalni sestavni del, ki je torej osredotočen predvsem na celinsko, medregionalno in regionalno raven, posebna pozornost pa je namenjena Afriki in vsem drugim krajem, kjer se lahko poslabšajo razmere glede varnosti preskrbe s hrano;

drugi sestavni del programa se bo izvajal predvsem na nacionalni in lokalni ravni in bo po potrebi dopolnjeval geografski instrument;

tretji sestavni del podpira inovativne politike, strategije in pristope, ne glede na geografsko raven, ki je lahko globalna, regionalna, nacionalna ali lokalna.

3.2. Načela načrtovanja programa

Pri načrtovanju tematskega programa se bo upoštevalo naslednje:

načelo subsidiarnosti: brez dolgoročne strukturne pomoči, ki se financira prek geografskih programov (načrtovani v državnih/regionalnih strateških dokumentih) in s podporo prehodnim intervencijam v skladu z utemeljitvijo iz oddelka 2.4. Program lahko podpira inovativne pilotne projekte na regionalni, nacionalni in lokalni ravni, namenjene preizkušanju novih pristopov in instrumentov;

zadostna mera prožnosti za odzivanje na okolje, ki se hitro spreminja, na primer v razmerah po krizi, navedenih v drugem sestavnem delu. Zaradi tega bo morda treba prilagoditi časovni okvir pomoči, postopke financiranja, vrsto orodij in izvajalske partnerje;

podpora lastništva ter vloge in prednostnih nalog regionalnih in celinskih organizacij, kadar je to bistveno za varnost preskrbe s hrano, ob dopolnjevanju z drugimi partnerji in instrumenti;

podpora udeležbenega pristopa s krepitvijo partnerstva z organizacijami civilne družbe iz držav v razvoju prek organiziranih mrež in poklicnih združenj ter strateškega dialoga;

spodbujanje medsebojne usklajenosti na notranji in zunanji ravni: (i) z uskladitvijo načrtovanja programa s ciklusom načrtovanja državnih/regionalnih strateških dokumentov; (ii) s tesnim sodelovanjem z drugimi službami Komisije pri razvoju in izvajanju državnih strategij za povezovanje pomoči, obnove in razvoja ter uvajanju in opuščanju tematskega programa; (iii) z zagotavljanjem usklajenosti politike in delovanja pri ukrepih pomoči v hrani, sprejetih v okviru človekoljubne pomoči v agendi varnosti preskrbe s hrano, (iv) s čim hitrejšim vključevanjem držav članic EU, da se spodbudi napredovanje agende EU glede varnosti preskrbe s hrano; (v) s podpiranjem zunanje usklajenosti in dopolnjevanja v skladu z Pariško deklaracijo OECD o učinkovitosti pomoči; v zvezi s tem bo tematski program izkoristil strokovno znanje in izkušnje agencij ZN in drugih mednarodnih organizacij za napredovanje mednarodne agende varnosti preskrbe s hrano in zagotavljanje mednarodnih javnih dobrin;

usmerjenost k najbolj ranljivim in najbolj negotovim področjem in skupinam, kar zadeva hrano, na podlagi ocen varnosti preskrbe s hrano in usklajevanja z drugimi zainteresiranimi stranmi;

zagotavljanje trajnosti podprtih ukrepov, vključno z njihovim vplivom na lokalno in regionalno družbo, gospodarstvo in okolje;

Komisija bo odločala o štiriletnem (2007–2010) in kasneje o triletnem (2011–2013) tematskem strateškem dokumentu (o programskih dokumentih) v skladu s postopki komitologije;

na podlagi tega večletnega načrtovanja programov Komisija predstavi letne akcijske programe, ki opredelijo prednostne ukrepe, ki jih je treba podpirati, določene cilje, predvidene rezultate in okvirne zneske;

program se izvaja v skladu z reformo upravljanja zunanje pomoči iz leta 2000, ki med drugim predvideva tudi prenos (dekoncentracijo) upravnih odgovornosti na delegacije, kjer je to ustrezno;

v prvem triletnem obdobju (2007–2009) bo kot vmesni pregled narejena zunanja ocena ukrepov, na podlagi katere se bo pripravil drugi tematski strateški dokument (2011–2013). Poročila bodo poslana državam članicam in Evropskemu parlamentu in z njimi se bo tudi razpravljalo o njih.

3.3. Cilji

V skladu z novo izjavo o razvojni politiki EU je splošni cilj tematskega programa izpopolnitev agende varnosti preskrbe s hrano in prispevek k doseganju prvega razvojnega cilja novega tisočletja glede lakote.

Poseben cilj programa je izboljšati učinek politike ES glede varnosti preskrbe s hrano, zlasti pri najbolj občutljivih, z usklajenimi prednostnimi nalogami in ukrepi, ki bodo dopolnjevali nacionalne programe in izboljševali njihovo medsebojno usklajenost.

3.4. Strateške prednostne naloge[4]

Po obširnih notranjih in zunanjih posvetovanjih je bila opredeljena vrsta strateških prednostnih nalog. Končna opredelitev prednostne pomoči bo temeljila na podrobnih ocenah potreb, ki bodo opravljene v sodelovanju z zadevnimi oddelki na sedežu in delegacijah.

3.5. Strateške prednostne naloge za podporo zagotavljanja mednarodnih javnih dobrin in financiranja globalnih programov

3.5.1. Mednarodne javne dobrine[5]

Raziskave in tehnološke inovacije v korist revnih ter tiste, ki so vezane na povpraševanje, zlasti v kmetijstvu (vključno z živino, gozdarstvom in ribištvom/ribogojstvom) in se jasno posvečajo varnosti preskrbe s hrano. V podporni sklop sta vključena nadaljnje razširjanje in krepitev zmogljivosti regionalnih/nacionalnih raziskovalnih institucij.

Podpora za uporabo in razširjanje satelitskih slik in podatkov.

Razvoj zmogljivosti in usposabljanje.

Znanstveno in tehnološko povezovanje ter tesno medinstitucionalno sodelovanje sever-jug in jug-jug.

3.5.2. Globalni (in celinski) programi

Globalni programi so sredstva za razvoj skupnih pristopov v regijah na posebnih področjih, ki so povezana z varnostjo preskrbe s hrano. Prednostne naloge vključujejo:

Informacije o varnosti preskrbe s hrano in sisteme zgodnjega opozarjanja, spremljanje preživljanja. Globalni programi bodo namenjeni razvijanju, preizkušanju, standardizaciji in razširjanju metodologije in orodij ter podpiranju usposobljenosti in institucionalnega razvoja na regionalni in nacionalni ravni.

Strategije varnosti preskrbe s hrano. Globalni program ponuja podporo vladam, ki so pripravljene razvijati strategije in načrte za varnost preskrbe s hrano, zlasti tam, kjer varnost preskrbe s hrano ni določena kot prednostno področje pomoči. Tematski program ne bo financiral nacionalnih programov varnosti preskrbe s hrano, ki jih bo treba podpirati prek geografskih instrumentov.

Podpora za celinske in regionalne programe varnosti preskrbe s hrano na področjih, ki so posebnega pomena za varnost preskrbe s hrano, kot so kmetijstvo, kmetijska trgovina in trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri, vključno z gozdarstvom in ribištvom. Globalni/celinski in regionalni programi bodo osredotočeni na prednostna področja, primerjalno prednost in dodano vrednost regionalnih/celinskih organizacij ter bodo dopolnjevali podporo iz geografskih instrumentov, kjer bo to ustrezno.

Povezovanje visokih političnih strokovnjakov z zagotavljanjem foruma in možnosti usposabljanja za oblikovanje in izvajanje politike/strategije. Povezovanje organizacij civilne družbe, kmečkih združenj in sindikatov (jug-jug in sever-jug) za podpiranje svetovne agende varnosti preskrbe s hrano.

3.5.3. Zagovarjanje in napredovanje svetovne agende varnosti preskrbe s hrano

Komisija bo tudi v prihodnje obravnavala ključna vprašanja glede varnosti preskrbe s hrano v mednarodni razpravi in podpirala harmonizacijo in usklajevanje s partnerji v razvoju in donatorji. Predvsem bo pomembna trdnejša povezava z organizacijami civilne družbe.

3.6. Reševanje negotovih razmer glede hrane v izrednih razmerah prehoda in nestabilnih državah

V novem „Soglasju EU o razvoju“ je jasno navedeno, da bo v zvezi z varnostjo preskrbe s hrano „posebna pozornost posvečena prehodnim razmeram“. EU se močno zavzema za „namenjanje večje pozornosti revnejšim državam, težavnim partnerstvom ter nestabilnim in propadlim državam“[6], in ugotavlja, da 30 % najbolj revnih ljudi v negotovih razmerah glede hrane živi v nestabilnih državah.

V ciljnih državah bo program ponujal orodje za zagotavljanje nadaljnjih dejavnosti v prehodnem obdobju, ki se financirajo v okviru človekoljubnega instrumenta, pred uvajanjem dolgoročnih dejavnosti v zvezi z varnostjo preskrbe s hrano v okviru geografskih razvojnih programov. V tem prehodnem obdobju bo program zagotavljal ustrezno in pravočasno obravnavanje varnosti preskrbe s hrano. Program bo:

vzpostavil državne strategije za povezovanje pomoči, obnove in razvoja s posebnim poudarkom na varnosti preskrbe s hrano; delo na ravni Komisije bo usmerjala stalna medslužbena delovna skupina za povezovanje pomoči, obnove in razvoja v okviru Komisije, ki bo preverjala tekoči program in nadzorovala izvajanje; povezovanje pomoči, obnove in razvoja zahteva prožnost in hitro dodeljevanje sredstev;

izboljšal uvajanje in opuščanje: (i) s podpiranjem informacij glede varnosti preskrbe s hrano (glej prvi sestavni del); (ii) z razvijanjem inovativnih pristopov (glej tretji sestavni del); (iii) z izboljševanjem meril za uvajanje in opuščanje ter njihovo uporabo pri načrtovanju faze pomoči glede na posamezen primer (iv) s spodbujanjem tesnega usklajevanja; in (v) z dvigovanjem ravni ozaveščenosti glede pristopa povezovanja pomoči, obnove in razvoja in razvojem metodologij tega pristopa.

Poleg tega je v primeru pomanjkanja hrane, ki zajema več držav v regiji, potreben regionalni odziv, ki bi dopolnil nacionalne ukrepe (npr. pri sistemih zgodnjega opozarjanja, regionalnih trgov s hrano itd.). V takšnem primeru se lahko zgodi, da v regionalnem usmeritvenem programu sredstva niso na voljo in tematski program za varnost preskrbe s hrano lahko po potrebi zapolni vrzel med izrednim in razvojnim odzivom.

Pri načrtovanju konkretnih ukrepov za ta sestavni del bo v programu prednost med drugim namenjena:

izbiri (kdo): ocena ranljivosti se bo osredotočila na najbolj prizadete skupnosti in ranljive skupine (glej podrobnosti o upravičencih v oddelku 3.8);

intervencijam (kaj): program se bo osredotočil na: (i) bistvene naložbe za zaščito, ohranjanje in obnovitev proizvodnih in družbenih sredstev, ki so ključnega pomena za varnost preskrbe s hrano, da se omogoči gospodarska integracija in dolgoročna rehabilitacija, ter (ii) zmanjševanje ranljivosti ob pretresih in krepitev odpornosti ljudi s podporo za preprečevanje kriz in krizno upravljanje;

orodjem in pristopom (kako): v skladu s politiko ES glede varnosti preskrbe s hrano se bodo dejavnosti financirale predvsem z denarnimi sredstvi, da se spodbudijo lokalna proizvodnja in trgi. Če ne obstajajo delujoči trgi in druge možnosti, lahko izvajalski partnerji uporabijo dodeljena denarna sredstva za nakup in distribucijo hrane. Sodelovanje z lokalnimi organi in skupnostmi bo nadvse pomembno pri opredeljevanju najbolj primernih oblik pomoči. Zagotovljena bo čim boljša usklajenost in harmonizacija z drugimi donatorji.

partnerjem (s kom): glavni partnerji bodo mednarodne in lokalne nevladne organizacije, lokalni organi, kjer je to mogoče, in agencije ZN, kadar je to ustrezno.

3.7. Spodbujanje inovativnih politik in strategij

Da bi sledili novim izzivom na lokalni, nacionalni in regionalni ravni, lahko tematski program podpira razvoj in preizkušanje inovativnih, trajnostnih in lokalnih politik, strategij in pristopov ter razširjanje najboljših praks na področju varnosti preskrbe s hrano.

Značilna področja intervencije vključujejo: kmetijstvo in gospodarjenje z naravnimi viri; varnost preskrbe s hrano in razvoj podeželja/lokalni razvoj (vključno z mestnimi/obmestnimi zadevami); trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in dostop do njih, vključno z gozdarstvom in ribištvom; prehrano, demografska vprašanja in vprašanja glede dela, migracije; varnost preskrbe s hrano in zdravje/izobraževanje (itd.).

S poudarjanjem inovativnosti bo program: spodbujal in dopolnjeval ukrepe interesnih skupin civilne družbe; zagotavljal pomoč, ki nadgrajuje človeško sposobnost spopadanja s težavami in inovativne rešitve; podpiral metodološko delo in ukrepe, namenjene zmanjševanju ranljivosti; omogočil oblikovalcem politike raziskovanje in načrtovanje za nove izzive, povezane z varnostjo preskrbe s hrano; izboljšal možnosti za reproduciranje inovacij in njihovo razširjanje jug-jug.

3.8. Upravičenci

Program je ključno orodje za doseganje ciljev varnosti preskrbe s hrano in tako namenjen odpravljanju negotovih razmer glede hrane po vsem svetu, zato zadeva širok krog upravičencev. Vsi trije sestavni deli programa bodo oblikovani in izvajani tako, da bo njihov osnovni cilj izboljšati preživetje in varnost preskrbe s hrano revnih na podeželju in v mestih, predvsem med najbolj prikrajšanimi skupinami.

V tem okviru, predvsem v drugem sestavnem delu, bo pomoč za varnost preskrbe s hrano namenjena upravičencem, ki sodijo v dve široki prikrajšani skupini: (i) tisti, ki niso sposobni samostojno skrbeti zase in potrebujejo začasno podporo za preživljanje (npr. prek varnostne mreže), in (ii) tisti, ki potrebujejo začasno podporo, da se povzpnejo iz absolutne revščine in vključijo v proizvodne dejavnosti. Prednost bodo imele na splošno naslednje skupine: otroci, mlajši od pet let; skupnosti s člani, ki so okuženi z virusom HIV/imajo aids ali druge kronične bolezni; skupnosti in skupine, ki jih je prizadela vojna, ter notranje razseljeni ljudje; ženske, zlasti tiste, ki preživljajo družine; pastirji, mali kmetje in ribiči v negotovih razmerah glede hrane; delavci brez zemlje in na kmetijah, mestni reveži.

Program bo namenjen tudi širokemu krogu posrednih upravičencev prek usposabljanja, vključno z osebjem iz nacionalnih in regionalnih uprav, vladnimi in nevladnimi institucijami, institucijami iz zasebnega sektorja itd.

3.9. Izvajalski partnerji tematskega programa

Program je namenjen sodelovanju z vrsto različnih javnih in nedržavnih akterjev. Zlasti v razmerah ob propadu države se bo pomoč opirala na ocene, prednostne naloge in lastne pobude lokalnih zainteresiranih skupin.

ES konkretno spodbuja strateška partnerstva z ZN in večstranskimi agencijami na področjih, ki skladno prispevajo k programom EU za varnost preskrbe s hrano. Strateška partnerstva podpirajo tudi delo ES pri mednarodnem političnem dialogu o varnosti preskrbe s hrano.

Pri vseh sestavnih delih bo nadvse pomembna partnerska vloga organizacij civilne družbe: kot strateški zavezniki v zagovarjanju, glavni partnerji pri oblikovanju in izvajanju pomoči v prehodnih in nestabilnih razmerah, ter spodbujevalci inovacij. Program bo podpiral sposobnost nevladnih organizacij s severa in juga za vključevanje v politični dialog o varnosti preskrbe s hrano. Podpiral bo tudi sodelovanje med nevladnimi organizacijami in drugimi nevladnimi akterji ter zasebnim in javnim sektorjem. Dejavno se bo spodbujala vloga poklicnih združenj, sindikatov in zasebnih institucij.

Glede na posamezne okoliščine bodo lahko partnerji programa tudi javne interesne skupine. Lokalni organi imajo pomembno vlogo v nestabilnih državah in razmerah po krizi. Celinske, regionalne in nacionalne institucije so lahko povezane z globalnimi programi za zagotavljanje globalnih javnih dobrin, kot so raziskave in inovacije. Obstaja tudi možnost vključevanja javnih interesnih skupin v spodbujanje inovativnih politik in strategij za varnost preskrbe s hrano.

[1] Glej Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o „zunanjih ukrepih s pomočjo tematskih programov v skladu s prihodnjimi finančnimi perspektivami 2007–2013“ - COM(2005) 324, 3.8.2005.

[2] „Varnost preskrbe s hrano se lahko opredeli kot stanje, v katerem imajo vsi ljudje ves čas fizičen in gospodarski dostop do zadostne količine varnih in hranljivih živil, ki zadovoljijo njihove prehranske potrebe in želje po živilih za dejavno in zdravo življenje“, Rimska deklaracija o svetovni varnostni preskrbe s hrano in akcijski načrt Svetovnega vrha o hrani. FAO, 1996.

[3] COM(2001) 153.

[4] Podrobnosti o strateških prednostnih nalogah so navedene v Prilogi 1.

[5] Po definiciji Mednarodne delovne skupine za globalne javne dobrine: Mednarodne javne dobrine zadevajo vprašanja, ki: (i) so pomembna za mednarodno skupnost, (ii) se jih posamezne države ne morejo ali nočejo lotiti same in jih torej (iii) razvite države in države v razvoju obravnavajo kolektivno in na večstranski podlagi.

[6] Ta koncept zajema težavna partnerstva in krizne razmere/razmere po krizi.