Sporočilo EK: Tematski program „Nedržavni akterji in organi lokalnih skupnosti v razvoju“

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ[1].

Tematski program „Nedržavni akterji in organi lokalnih skupnosti v razvoju“

1. Uvod

Da bi se racionaliziral in poenostavil veljavni zakonodajni okvir, ki ureja zunanje ukrepe Skupnosti, je Evropska komisija predlagala skupek šestih novih instrumentov v okviru finančnih perspektiv od leta 2007 do 2013. Trije instrumenti (za človekoljubno pomoč, stabilnost in makrofinančno pomoč) so horizontalni in bodo namenjeni posebnim potrebam in okoliščinam. Trije instrumenti (za predpristopno pomoč, za podpiranje evropske sosedske in partnerske politike ter za razvojno in gospodarsko sodelovanje) so zasnovani za izvajanje določenih politik in imajo opredeljena geografska območja. V prihodnje bodo ti instrumenti pravna podlaga za izdatke Skupnosti za programe zunanjega sodelovanja, vključno z ustreznimi tematskimi programi, in bodo nadomestili obstoječe tematske uredbe.

V skladu s temi predlogi tematski programi zagotavljajo določeno dodano vrednost in dopolnjujejo geografske programe, ki še naprej ostajajo osnovni okvir za sodelovanje Skupnosti s tretjimi državami

Komisija se je zavezala, da bo na podlagi uradnih sporočil Evropskemu parlamentu in Svetu z obema institucijama razpravljala o področju uporabe, ciljih in prednostnih nalogah vsakega tematskega programa. Rezultat tega bodo politične smernice za nadaljnje načrtovanje programov, predvsem za tematske strateške dokumente, ki jih bo treba pripraviti v skladu z zgoraj navedenimi instrumenti.

Komisija je pripravila podrobno javno razpravo, da bi v opredeljevanje glavnih značilnosti programa vključila številne zainteresirane strani. Program temelji na rezultatih te razprave (za popolno poročilo o javni razpravi glej spletno stran Europa Generalnega direktorata za razvoj).

2. Okvir

2.1. Analiza teme

Lastništvo in udeležba sta ključni načeli razvojne politike EU, kakor je navedeno v „Evropskem soglasju o razvoju“[2]. Da bi se ta načela učinkovito uresničevala, ima Komisija pomembno vlogo pri omogočanju in spodbujanju dialoga med državnimi in nedržavnimi akterji o razvojnih prednostnih nalogah in strategijah v državah partnericah.

V tem okviru je bistvenega pomena podpora razvoja zmogljivosti znotraj držav v vseh njihovih razsežnostih in na različnih ravneh. Vlade partnerice si vedno bolj prizadevajo za spodbujanje sodelovalnih pristopov. Svoje civilne družbe vedno bolj vključujejo v pripravljanje in uresničevanje razvojnih strategij in jim omogočajo dostop do financiranja. Vendar pa je udeležba zainteresiranih strani v nekaterih primerih zaradi državnega okvira ali odnosa centralne vlade samo delna, zelo omejena, ali v skrajnih primerih celo nemogoča.

Namen tega programa je naslediti trenutne programe sofinanciranja nevladnih organizacij in programe decentraliziranega sodelovanja. Namesto na sektorje je osredotočen na akterje. Zagotavljal bo finančna sredstva za „lastne pobude“ zainteresiranih strani in tako podpiral njihovo „pravico do pobude“, kadar geografski programi niso ustrezen instrument. Dopolnjeval bo podporo, ki jo lahko istim akterjem ponujajo drugi „sektorski“ tematski programi, predvsem program za demokracijo in človekove pravice.

To sporočilo določa politične smernice za tematski program, ki se bo osredotočen na akterje in ki mora biti obvladljiv, subsidiaren geografskim programom in dopolnilo drugim tematskim programom. Smernice razlikujejo med akterji in upoštevajo njihovo dodano vrednost glede na področje uporabe programa in značilnosti, potrebe ter omejitve akterjev (zmožnosti, potencial, posebna interesna področja, finančna sredstva), da se jih lahko čimbolj učinkovito vključilo v razvojno politiko ES. Pristop, ki je osredotočen na akterje, prepoznava organizacije civilne družbe kot ključne akterje pri zagotavljanju pomoči in kot pomembne udeležence pri postopkih oblikovanja politike. Zaradi tega bo ta program civilni družbi omogočal, da uporabi svojo pravico do pobude, oblikuje inovativne pristope in v postopek vnese posebno dinamiko.

Dodana vrednost nedržavnih akterjev je v njihovi neodvisnosti od države, bližini in razumevanju določenih odjemalcev, zmožnosti, da opredelijo svoje posebne interese, v znanju in izkušnjah, ki jih prinesejo, ter v njihovi zmožnosti, da premostijo nevaren „prepad“ med strateškimi cilji in njihovim uresničevanjem v praksi.

Med nedržavnimi akterji lahko poudarimo posebne prispevke različnih vrst organizacij. Nevladne organizacije vnesejo glas državljanov in podeželskega prebivalstva v politične razprave in učinkovito pripomorejo k razvojnim dejavnostim. Organizacije delodajalcev in delavcev imajo ključno vlogo pri spodbujanju socialnega dialoga, s čimer pripomorejo k omogočanju dostojnega dela za vse in k pravični rasti. Neodvisne politične ustanove lahko prispevajo k podpori demokratičnih načel in k povezovanju državljanov in političnih zastopnikov. Univerze lahko izboljšujejo analitične sposobnosti civilne družbe in raziskovalne zmožnosti, prav tako pa lahko izboljšujejo tudi mrežno povezovanje sever-jug in jug-jug.

Podpora organom lokalnih skupnosti naj bi potekala predvsem v okviru geografskih programov s postopki decentralizacije. Vendar pa so precej bližje državljanom kot druge javne ustanove in lahko omogočajo takojšnje vključevanje državljanov v razvojne postopke, interakcijo med državljani in državo, ter gradijo mostove med EU in državljani držav partneric.

Glavne sestavne dele tega predloga lahko povzamemo na naslednji način:

Do financiranja v okviru tega tematskega programa so načeloma upravičene vse organizacije civilne družbe in organi lokalne oblasti iz EU in držav partneric.

Večina finančnih sredstev bo dodeljenih za podporo intervencijam na terenu, ki se opravljajo v državah v razvoju. Vendar pa bo program tudi ustrezno upošteval intervencije, ki spodbujajo ozaveščanje in izobraževanje za razvoj. Do financiranja bodo upravičene tudi dejavnosti, ki omogočajo usklajevanje med mrežami zainteresiranih strani.

Različne vrste intervencij se bodo izvajale v državah v razvoju, vključenih v razvojno in gospodarsko sodelovanje, ter v vseh državah, ki jih zajema evropska sosedska in partnerska politika.

Države članice EU in države pristopnice so upravičene do sredstev za intervencije, ki spodbujajo ozaveščanje in izobraževanje za razvoj, ter za usklajevanje med mrežami zainteresiranih strani EU.

Posebne prednostne naloge in podrobnosti o posebnem področju uporabe programa bodo določene v večletnem programskem dokumentu (v tematskem strateškem dokumentu).

2.2. Uveljavljeni politični okvir

Vključevanje nedržavnih akterjev in organov lokalne skupnosti v razvojni postopek, tudi z dialogom in finančno podporo, je uveljavljeno načelo razvojne politike ES, ki se odraža v številnih dokumentih o politikah Komisije ter sklepih, resolucijah in mnenjih drugih ustanov EU[3].

„Evropsko soglasje o razvoju“

„EU podpira široko udeležbo vseh zainteresiranih strani pri razvoju držav in spodbuja vse dele družbe, naj sodelujejo. Civilna družba ter gospodarski in socialni partnerji, kot so sindikati, organizacije delodajalcev in zasebni sektor, nevladne organizacije in drugi nedržavni akterji ali države partnerice, igrajo ključno vlogo kot promotorji demokracije, socialne pravičnosti in človekovih pravic. EU bo okrepila svojo podporo za usposabljanje nedržavnih akterjev, da se okrepi njihova vloga pri razvojnem postopku in pospeši politični, socialni in gospodarski dialog. Priznana bo tudi pomembna vloga evropske civilne družbe; zato bo EU posebej pozorna na izobraževanje o razvoju in na ozaveščanje državljanov EU.“

Ta pristop se odraža tudi pri sporazumih o partnerstvu in sodelovanju. „Partnerska“ razsežnost sodelovanja AKP-ES je omogočila oblikovanje, postopno utrjevanje in formalizacijo udeležbenih razvojnih pristopov. Udeležba je izrecno vključeno med načela sodelovanja AKP-EU in vključuje vrsto zainteresiranih strani. Nedavna revizija Kotonovskega sporazuma je zagotovila priložnost za nadaljnjo krepitev tega pristopa, prvič z omogočanjem dostopa do financiranja na podlagi dialoga pri načrtovanju programov in drugič z razširjanjem tega pristopa na organe lokalnih skupnosti[4]. ES si pri sodelovanju z drugimi geografskimi skupinami, na primer z Azijo, Latinsko Ameriko in sosednjimi državami, na splošno prizadeva za vedno večje vključevanje organizacij civilne družbe in njihovo sodelovanje v političnih razpravah[5]. Zato je udeležba civilne družbe sestavni del običajnega načina delovanja ES.

Cilj evropske sosedske politike je oblikovanje prednostnega partnerstva s sosednjimi državami, da bi se jih približalo Uniji in jim ponudilo delež na notranjem trgu Skupnosti skupaj s podporo pri dialogu, reformah ter socialnem in gospodarskem razvoju. Ta politika je osredotočena predvsem na integracijo, vendar ponavadi vključuje precej razvojnih vidikov. Zmanjševanje revščine in cilji na področju socialnega razvoja bodo pripomogli k oblikovanju uspešnejših, pravičnejših in s tem stabilnejših družb na področjih, ki so pretežno države v razvoju. Instrumenti, ki lahko zagotovijo tehnično in finančno pomoč pri podpiranju te politike, bodo vključevali, kjer je to ustrezno, najboljše razvojne prakse za spodbujanje učinkovitega upravljanja in uresničevanja. Udeležbeni pristopi so nedvomno del te „najboljše razvojne prakse“.

2.3. Pretekle izkušnje/pridobljena spoznanja

S sofinanciranjem nevladnih organizacij iz EU in programi decentraliziranega sodelovanja so se vedno bolj utrjevali instrumenti razvojne politike, ki se osredotočajo na akterje in podpirajo pravico akterjev do pobude. Pretekle izkušnje (glej Prilogo), ocene in razprave z različnimi zainteresiranimi stranmi kažejo, da se možnosti za strateško partnerstvo med ES in zainteresiranimi stranmi, ki niso centralne vlade, premalo uporabljajo. Zdi se, da to ni povezano z okviri politike, ampak je v glavnem posledica zahtev finančnih uredb, pogostih sprememb izvedbenih določb in pogojev. Istočasno se je število predloženih predlogov za financiranje znatno povečalo, ne da bi se v skladu s tem povečali tudi človeški viri Skupnosti, ki bi lahko obravnavali ta vprašanja. Komisija se trenutno ukvarja z raziskovanjem novih pristopov k postopkom izbora z namenom zmanjšati upravne obremenitve, bolje opredeliti pozive za zbiranje predlogov in majhnim nevladnim organizacijam omogočiti dostop do financiranja. Oblikovanje podrobno razčlenjenega pristopa, osredotočenega na akterje, bo prispevalo k inovativnemu in enostavnejšemu pristopu k sofinanciranju teh akterjev.

2.4. Utemeljitev tematskega pristopa

Poleg podpiranja nevladnih akterjev z vrsto programov humanitarne pomoči in sodelovanja na področju razvoja (tako geografskih kot tematskih) je za naslednje primere potreben tematski program, osredotočen na akterje, skupaj z ustrezno količino finančnih sredstev:

Kadar je sodelovanje prek geografskih programov omejeno, kot na primer pri težavnih partnerstvih[6], program omogoča ES nadaljnje udejstvovanje, neposredno podpiranje prebivalstva, pospeševanje izvajanja pomoči in lajšanje dostopa do osnovnih storitev, pospeševanje postopkov demokratizacije in vzpostavljanje miru v takih situacijah. S tem naj bi se dopolnjeval napredek javnih ustanov na teh področjih.

Kjer obstajata sodelovanje in učinkovito partnerstvo, dejavnosti, financirane s tem programom, dopolnjujejo in izboljšujejo programe sodelovanja države ali regije s podporo zainteresiranim stranem pri uvajanju novih programov in pristopov, da lahko bolje in celovito vključijo horizontalne prednostne naloge, omogočijo udeležbo državljanov ali posebnih skupin, podpirajo enakost spolov, povečujejo zmogljivosti na novih področjih, na primer na področju korektnega trgovanja, zagovarjanja okolja itd.

Program bo pomagal vzpostaviti zaupanje med državnimi in nedržavnimi akterji, na primer glede razpravljanja o politiki, zagotavljanja osnovnih storitev itd., da bi se omogočilo njihovo postopno vključevanje v geografske programe, v katere še niso vključeni.

Program bo pomagal ozaveščati javnost v EU o razvojnih vprašanjih in spodbujati izobraževanje za razvoj , vključiti razvojno politiko v evropske družbe, pridobiti večjo podporo javnosti v EU za ukrepe proti revščini in za pravičnejše odnose med razvitimi državami in državami v razvoju, spremeniti odnos v EU do vprašanj in težav, s katerimi se spopadajo države v razvoju in njihovi prebivalci, ter spodbujati socialno razsežnost globalizacije.

Program bo podpiral ukrepe za krepitev usklajenosti in interakcije med zainteresiranimi stranmi in ustanovami EU, da bi olajšal mrežno povezovanje in interakcijo.

Program bo lahko podprl pobude zainteresiranih strani za pospeševanje razvoja zmogljivosti znotraj države za udeležbo v političnih razpravah in zagotavljanje osnovnih storitev (zdravstvo, izobraževanje, zaposlovanje, varnost, vključno s preprečevanjem spopadov, pripravljenostjo na nesreče, itd.) na lokalni ravni, kjer ni mogoče uporabljati geografskih programov ali kadar so potrebni inovativni pristopi. Možnost vključevanja številnih javnih in nejavnih akterjev iz EU in držav partneric je del dodane vrednosti programa.

Na splošno bo program subsidiarno geografskim programom podpiral pravico zainteresiranih strani do pobude, tako da bo financiral „njihove pobude“, namesto da bi podrobno opredeljeval dejavnosti „izvajalskih partnerjev“, ki se podpirajo. Vendar pa je pomembno, da program pripomore k ustrezni usklajenosti z drugimi razvojnimi dejavnostmi, ki jih podpira ES, in z razvojnimi strategijami držav partneric, ki jih podpirajo geografski programi. Dopolnjevanje tega tematskega programa in drugih programov, ki jih financira ES, je treba čim bolj povečati[7].

3. Tematski program

3.1. Področje uporabe

To sporočilo določa splošne politične smernice glede področja uporabe programa. V večletnem tematskem strateškem dokumentu[8] bodo te smernice natančneje opisane, prednostne naloge pa opredeljene na različnih ravneh (po državah, vrstah intervencij in vprašanjih, povezanih z akterji, na primer stopnjah sofinanciranja in pogojih za upravičenost javnih akterjev), da bi lahko bolje opredelili program.

Program bo predvsem namenjen intervencijam na terenu in se bo v glavnem izvajal v državah v razvoju in v regijah, kjer geografski programi zaradi slabe politične zavezanosti ne zagotavljajo podpore ali finančne pomoči nedržavnim akterjem in organom lokalnih skupnosti, v podregijah, ki jih državni program ne doseže, ali v položajih, ko gre za težavna partnerstva, nestabilne države, stanje po spopadih, politično nestabilnost itd.

3.1.1. Upravičeni akterji

Do financiranja iz programa bodo upravičeni številni nepridobitni akterji iz EU in držav partneric. Zanje se pričakuje, da jim bo uspelo pritegniti državljane k razvoju, izpolniti potrebe prebivalstva, delovati na pregleden in odgovoren način ter dokazati svojo posebno usposobljenost.

Vse vrste nevladnih akterjev, vključno z nevladnimi organizacijami, sindikati, okoljevarstvenimi skupinami, univerzami, političnimi ustanovami itd., lahko prejmejo finančno pomoč iz programa. Poleg tega lahko organi lokalnih skupnosti prejmejo finančno podporo za dejavnosti v posebnih primerih, ko je mogoče opredeliti njihovo dodano vrednost in ko teh dejavnosti ni mogoče izvajati po geografskih programih.

Ta zelo širok pristop, osredotočen na akterje, bo natančneje opisan v večletnem tematskem strateškem dokumentu. Natančnejša merila za upravičenost raznih akterjev se lahko opredelijo v skladu z njihovo dodano vrednostjo, zmožnostmi, posebnimi potrebami in omejitvami (vključno na finančni ravni) za uresničitev prednostnih nalog, opredeljenih v tematskem strateškem dokumentu. Glede na prednostne naloge na področju intervencij lahko tematski strateški dokument ali njegovi izvedbeni dokumenti opredelijo načine, kako lahko posamezni akterji dostopajo do financiranja (odstotek sofinanciranja, vrsta dejavnosti itd). Upoštevalo se bo, da so lahko akterji upravičeni tudi do financiranja iz drugih programov, ki jih financira ES.

3.1.2. Upravičene vrste intervencij

Tematski program bo upošteval pravico upravičenih akterjev do pobude, tako da jim bo zagotavljal finančno pomoč za uresničevanje treh vrst intervencij:

večina finančnih pomoči bo podpirala intervencije v državah v razvoju in v regijah, ki (1) izboljšujejo razvoj udeležbe, (2) podpirajo usposabljanje zadevnih akterjev na državni ali regionalni ravni in (3) spodbujajo medsebojno razumevanje. Ta vrsta intervencije bo vključevala, kjer je to ustrezno, ukrepe za omogočanje aktivne udeležbe državljanov pri razvojnih postopkih in za izboljševanje njihove sposobnosti ukrepanja;

ozaveščanje in izobraževanje za razvoj v EU in v državah pristopnicah;

usklajevanje in komunikacijo med civilno družbo in mrežo lokalnih organov, znotraj njihovih organizacij in med različnimi vrstami zainteresiranih strani, ki delujejo na področju evropske javne razprave o razvoju.

V večletnim tematskem strateškem dokumentu bodo opredeljene podrobnejše prednostne naloge za ukrepe na teh različnih področjih, pri čemer bodo upoštevani geografski programi, vendar ne bodo postavljeni zelo strogi okviri, tako da se bo s podpiranjem lastnih pobud akterjev upoštevala njihova pravica do pobud.

Vse te vrste ukrepov se lahko uresničujejo v eni ali več državah, na regionalni ali medregionalni ravni. Vsi ukrepi se lahko financirajo s podporo posameznih projektov.

3.1.3. Geografska pokritost

V skladu z „Evropskim soglasjem o razvoju“ bodo intervencije v vseh državah v razvoju, kakor so opredeljene v seznamu prejemnikov uradne razvojne pomoči (URP), upravičene do financiranja po tem tematskem programu[9]. Te države so vključene v razvojno in gospodarsko sodelovanje ter v evropsko sosedsko in partnersko politiko.

Splošna merila za upravičenost držav bodo še natančneje opredeljena v večletnem tematskem strateškem dokumentu. Ta lahko vključuje merila za opredelitev prednostnih držav in regij.

Države članice EU in države pristopnice bodo vključene samo v geografsko področje uporabe tematskega programa za posege na področjih ozaveščanja in izobraževanja za razvoj ter za dejavnosti na področju usklajevanja.

3.2. Načela načrtovanja programov

Komisija bo odločala o štiriletnem (2007–2010) in kasneje o triletnem (2011–2013) tematskem strateškem dokumentu (o programskih dokumentih) v skladu s postopki komitologije. V teh dokumentih bodo podrobneje opredeljena merila za prednosten izbor držav in regij ter prednostni ukrepi. Najpomembnejše zainteresirane strani bodo, kakor bo ustrezno, vključene v različne stopnje programskega cikla.

Na podlagi tega večletnega načrtovanja programov bo Komisija predstavila letne akcijske programe, v katerih bodo opredeljeni prednostni ukrepi, ki jih bo treba podpreti, nekateri cilji, predvideni rezultati in okvirni zneski.

Kar zadeva vmesni pregled, bo v prvem triletnem obdobju (2007–2009) opravljeno zunanje ocenjevanje dejavnosti, da se zagotovijo podatki za pripravo na drugi tematski strateški dokument (2011–2013). Poročila bodo poslana državam članicam in Evropskemu parlamentu; z njimi bo o teh poročilih potekala tudi razprava.

Program se uresničuje v skladu z reformo upravljanja zunanje pomoči iz leta 2000, ki med drugim predvideva tudi prenos upravnih odgovornosti na delegacije (dekoncentracija), kjer je to ustrezno. Nadalje bo Komisija v zvezi z nevladnimi organizacijami sprejela opredelitev nevladnih organizacij na ravni celotne Komisije in pripravila bazo podatkov o nevladnih organizacijah, kar bo službam Komisije na sedežu in delegacijam omogočilo enostaven dostop do kvantitativnih in kvalitativnih informacij o kateri koli partnerski nevladni organizaciji v Skupnosti.

Da bi zagotovili geografsko povezanost med raznimi načini načrtovanja programov, bo v tematskem strateškem dokumentu analizirana podpora, ki se zagotavlja intervencijam s podobnimi področji uporabe v skladu z geografskimi in tematskimi programi, vendar prav tako v skladu z drugimi zadevnimi proračunskimi postavkami, ki jih upravlja ES. Enako analizo je treba, kolikor je to mogoče, opraviti za intervencije, ki jih podpirajo države članice in drugi donatorji. Državni in regionalni strateški dokumenti v opredeljenih državah in regijah morajo to upoštevati in zagotoviti celovito sliko vseh finančnih instrumentov in programov.

3.3. Cilji

Program je predvsem instrument razvojne politike. Splošni cilji programa in cilji vsake od upravičenih vrst ukrepov so skladni z novo deklaracijo o razvojni politiki EU, „Evropskim soglasjem o razvoju“[10]. Glavni in najpomembnejši cilj je odpraviti revščino v okviru trajnostnega razvoja, vključno z izpolnjevanjem razvojnih ciljev novega tisočletja (RCNT). Med glavnimi cilji (kakor so opredeljeni v Evropskem soglasju) sta tudi odgovorno vodenje države in človekove pravice, kar sta medsektorski vprašanji, ki ju je treba vključiti v intervencije v državah partnericah. Različne vrste intervencij morajo k tem ciljem prispevati na naslednje načine:

Intervencije v državah in regijah partnericah morajo spodbujati vključujočo in ozaveščeno družbo. Cilji bodo morali (1) dati prednost tistemu prebivalstvu, ki ga ustaljene storitve in sredstva ne dosežejo in ki je izključeno iz postopkov oblikovanja politike, (2) krepiti usposobljenost organizacij civilne družbe v državah partnericah z namenom omogočiti njihovo sodelovanje pri opredeljevanju in uresničevanju trajnostnih razvojnih strategij, (3) omogočiti interakcijo med državnimi in nedržavnimi akterji v različnih okvirih. Treba se je posvetiti opredeljevanju in določanju akterjev iz še posebno mejnih in ranljivih skupin. Intervencije lahko vključujejo tudi dejavnosti, namenjene izboljševanju sposobnosti državljanov za ukrepanje, obrambo njihovih pravic in vključevanje v politično razpravo na lokalni, državni in mednarodni ravni.

Dejavnosti na področju ozaveščanja in izobraževanja za razvoj v EU in državah pristopnicah so namenjene dvigovanju ravni zavesti evropskega prebivalstva glede razvojnih vprašanj. Pridobiti morajo aktivno podporo evropske javnosti za strategije za zmanjševanje revščine in za trajnostni razvoj v državah partnericah, za pravičnejše odnose med razvitimi državami in državami v razvoju, ter okrepiti vlogo civilne družbe kot dejavnika napredka in sprememb.

Dejavnosti za usklajevanje med mrežami civilne družbe, znotraj njihovih organizacij in z ustanovami EU, katerih cilj je bolj učinkovito sodelovanje, s pospeševanjem sinergije in zagotavljanjem strukturiranega dialoga. Usklajevanje bo prispevalo k večji verodostojnosti, opaznosti in vplivu zainteresiranih strani.

3.4. Prednostne naloge

Opredelimo lahko naslednje splošne prednostne naloge za doseganje ciljev tematskega programa:

Omogočanje sodelovanja zainteresiranih strani v okoliščinah, ki niso ugodne, na primer težavna partnerstva, nestabilne razmere, spopadi, pomanjkanje statusa za akterje civilne družbe, slabo vodenje države itd.

Krepitev postopkov za razvoj zmogljivosti in spodbujanje udeležbe pri razvoju v državah in regijah partnericah.

Spodbujanje čezmejnih in regionalnih pobud, ki dopolnjujejo geografske programe in spodbujajo povezave in zveze med zainteresiranimi stranmi.

Podpiranje kakovostnih partnerstev med različnimi zainteresiranimi stranmi iz EU in držav partneric.

Podpiranje pobud, ki krepijo razvijanje zmogljivosti organizacij delodajalcev in delavcev, spodbujajo oblikovanje mehanizmov in struktur socialnega dialoga in zagovarjajo večjo svobodo socialnih partnerjev v okoliščinah, ki niso ugodne.

Omogočanje aktivnega vključevanja državljanov z ozaveščanjem in izobraževanjem na področju razvoja, zagovarjanja in kampanj.

Pospeševanje skladnosti glede razvoja na področju izobraževanja, s tem da se otrokom in mladim omogoči dostop do izobraževanja za razvoj.

Krepitev struktur za dialog in izmenjavo informacij med zainteresiranimi organizacijami s spodbujanjem mrežnega povezovanja in izmenjave najboljših praks ter odnosov sever-jug in jug-jug.

[1] Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o „zunanjih ukrepih prek tematskih programov v okviru prihodnjih finančnih perspektiv 2007–2013“ – COM(2005) 324, 3.8.2005.

[2] Svet Evropske unije, dokument št. 14820/05, 22. november 2005.

[3] „Evropsko soglasje o razvoju“ (Svet EU – 14820/05, 22.11.2005); „Udeležba nedržavnih akterjev pri razvojni politiki ES“ – COM(2002) 598, 7.11.2002; sklepi Sveta z dne 19. maja 2003, resolucija Evropskega parlamenta z dne 4. septembra 2003, mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 16. julija 2003.

[4] Revizija Kotonovskega sporazuma, členi 4, 6 in 58, ter Priloga IV, člena 4 in 15.

[5] Glej predvsem člen 43 sporazumov o političnem dialogu in sodelovanju z državami Srednje Amerike in Andske skupnosti.

[6] Težavna partnerstva so opredeljena kot tista partnerstva, pri katerih ni mogoče v celoti uporabljati običajnih instrumentov sodelovanja z namenom podpiranja pobud zainteresiranih strani, ki niso centralne vlade, zaradi enega od naslednjih razlogov: (1) države, v katerih je sodelovanje prekinjeno, (2) države, v katerih se oblasti ne zavzemajo za cilje zmanjševanja revščine in za druga temeljna načela razvojne politike, vključno z odgovornim vodenjem države in udeležbo civilne družbe ter decentraliziranih oblasti, in (3) države, kjer je dialog o sodelovalnih pristopih k razvoju zelo omejen.

[7] Za namene tega dokumenta usklajenost pomeni, da dejavnosti ne zmanjšujejo učinkovitosti ali vplivajo na druge dejavnosti (na istem ali na drugem področju); dopolnjevanje pomeni delitev dela na podlagi dodane vrednosti vsakega akterja.

[8] Ustrezni členi razvojnega sodelovanja in gospodarskega sodelovanja ter evropske politike sosedstva in partnerstva.

[9] O seznamu prejemnikov uradne razvojne pomoči (URP) se bo aprila 2006 odločil Odbor za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Svet Evropske unije, dokument št. 14820/05, 22. november 2005.

[10] Svet Evropske unije, dokument št. 14820/05, 22. november 2005.